Ples spada med temeljne oblike človekovega izražanja in se v svoji najbolj primarni vsebini in obliki poslužuje umetnosti posnemanja vsakdanjega življenja. V starih družbah je bilo tako ples posvečeno opravilo, ki je krepko presegalo današnjo funkcijo zabave. Vpeto v pore družbenega življenja je predstavljalo pomemben del ritualnega izvajanja obredov, iniciacij, proslav. Ples kot umetniška praksa, namenjena predvsem iskanju lepega, je bil drugotnega pomena.
Ples spada med temeljne oblike človekovega izražanja in se v svoji najbolj primarni vsebini in obliki poslužuje umetnosti posnemanja vsakdanjega življenja. V starih družbah je bilo tako ples posvečeno opravilo, ki je krepko presegalo današnjo funkcijo zabave. Vpeto v pore družbenega življenja je predstavljalo pomemben del ritualnega izvajanja obredov, iniciacij, proslav. Ples kot umetniška praksa, namenjena predvsem iskanju lepega, je bil drugotnega pomena.
Univerzalnost plesa se je manifestirala večdimenzionalno. Širil je spoznavno polje posameznikove identitete, tako v odnosu do fizičnega sveta, kot v povezavi z nadčutnim, ki je bilo sicer domena religije. Ta je v večini družb zavzemala pomembno mesto, saj je posamezniku osmišljala njegovo življenje na vseh ravneh obstoja.
Človeškemu bitju telo kot njegova fizična komponenta s svojo mnogotero čutnostjo omogoča vez z zunanjim svetom, prek katere je vsak občutek neposredno pristen, pa naj gre za užitek ali trpljenje. In čeprav stik z onostranstvom presega telesno sposobnost zaznavanja in se tiče predvsem človekove duševnosti, pa je telo samo velikokrat služilo kot sredstvo odpiranja vrat v druge svetove.
Pri tem mu je pomagal ravno ples. S tem, ko je postal sredstvo izpovedi najglobljih občutkov komunikacije z božanskim, je prehajal na raven sakralnega ter sam postal subjekt čaščenja. Vsaka organizirana družba je imela izklesan odnos do plesa, ki je simbolno ponazarjal njeno celovitost in tako predstavljal enega bistvenih arhetipov kulture.
Gibanje je osnovno vodilo sveta in ples je živa govorica telesa. Za razliko od drugih prvotnih umetnosti zavzema dimenziji časa in prostora hkrati in tako deluje po principu tukaj-in-zdaj. S svojim gibalnim zapisom ponazarja človekvo fascinacijo nad telesom in njegovimi zmožnostmi. Ples je metafora misli, izražanje občutka, je pripovedovalec zgodb. Plesno izkustvo premore izraz življenjske strasti in se steguje proti želenemu občutku katarze.
Pri tem mu lahko pomaga glasba. Glasba, podobno kot ples, prav tako izvira iz telesa, a ni omejena nanj. Topotanje z nogami in ploskanje sta razvili ritmično podlago še pred uporabo kakršnihkoli inštrumentov, petje pa je izoblikovalo melodijo. Glasba ima v razmerju do plesa funkcijo pomočnika, ko ga spremlja v ekstatično stanje in si ga s tem na nek način podreja – ples tako, sledeč glasbi, predstavlja poezijo telesa.
Ples je v preteklosti vedno zadostil potrebi po skupinskem udejstvovanju, pa najsi je šlo za duhovne obrede ali pa povsem praktične rešitve, kot je na primer bojevniški ples pred vojaškim pohodom. Čeprav je šlo za izraz osebnega izkustva, je zanj značilna komponenta družabnega konteksta, v katerem gibajoča se telesa medsebojno komunicirajo.
Ob velikih družbenih pretresih je bil tem nujno podvržen tudi sam ples, če je hotel preživeti. Njegova vloga je bila še posebej pomembna v obdobjih velikih selitev, preganjanj in vojn, ko so se ustvarjale nove in brisale stare etnične tvorbe. Služil je tudi kot sredstvo upora, predvsem pri manjših in zatiranih ljudstvih, ki so s plesnim obredom ohranjala kulturno identiteto.
V kompleksnejših in bolj formaliziranih deželah z razvijajočo se kulturo je postopoma prihajalo do razpada družbene enotnosti in s tem tudi do delitve na sloje. Posledično je uveljavljanje novih družbenih vlog pripeljalo do specializacije poklicev, tudi umetniškega. S tem se je končala funkcija plesa kot družbenega elementa, ki v svoji ihti združi vse posamezne delce. Pojavljala se je ločitev med gledalcem in plesalcem, pri čemer prvi svojega telesa in duha ne izpostavi neposrednemu plesnemu učinku, temveč mu le prisostvuje. Temu je sledila ločitev plesa na področje ljudskih običajev in zabave te sfero umetnosti.
Za lažje razumevanje današnjega odnosa do plesa v evropskem prostoru bomo skušali kronološko povzeti najbolj bistvena zgodovinska obdobja. Za ta je značilen predvsem vedno bolj odklonilen odnos do telesa kot sakralnega objekta, kar se je kazalo tudi v plesu, ki izgublja nekdanjo povezovalno funkcijo kolektivnega izraza. Globoka frustracija, ki jo je povzročila potlačitev plesnega potenciala, je pogosto privedla do množičnega ekstatičnega izbruha.
V antični Grčiji, zibelki evropske civilizacije, so poudarjali pomen bojnega telesa, v katerem se kali tako gibalna spretnost, kot moč uma. Prav tako je bila pomembna njegova estetska komponenta, ki so ji namenjali veliko prostora v umetnosti. Ob bok razvejani mitologiji so postavili krožne plese, namenjene čaščenju bogov. Ti so bili umirjeni in skladni ter so nazorno ponazarjali grškega razvojnega duha, ki se je izražal tudi v demokratični ureditvi. A dejstvo je, da v družbeni sferi, kjer so bile pravice pridržane za moške, ni bilo prisotnih žensk. Te so svoj poteptani telos našle v kultu Dioniza, ki so ga izražale v norosti plesne ekstaze.
V starem Rimu je sicer obstajala plesna praksa, a predvsem znotraj umetniških okvirov. Racionalno naravnan Rimljan, zaposlen predvsem s posvetnimi in vojaškimi zadevami, plesne vročice ni mogel razumeti. Od daleč jo je lahko opazoval pri barbarskih plemenih, katerih zanj primitivno tradicijo si je želel podrediti. Čeprav je bilo telo izpostavljeno kot pomemben vidik, so nanj gledali predvsem v smislu fizične moči, potrebne za vojaške podvige.
Že zgodnjem krščanstvo je prepovedalo ples, saj je v njem videlo predvsem nezaželeni element poganskega življenja. Ta je predstavljal predvsem čutne užitke in je bil s tem trn v peti cerkvi, ki je želela na račun verske gorečnosti svojih podanikov utišati pomen njihovega telesa. V nauku o odpovedovanju in nujnosti trpljenja za pridobitev božje milosti je tako telo dobivalo drugačno vlogo. Teologija križa je njegov smisel videla predvsem v njegovih zmožnostih občutenja bolečine. Ta je dobro služila za dokaz o delovanju neusmiljenega Boga, ki je svoje udarce prek svojih poslancev premišljeno delil sovražnikom cerkve, tako namišljenim, kot tudi resničnim.
Odnos do telesa kot sredstva ideološke manipulacije je viden v samem delovanju verskih gorečnežev. Za predajo bogu se je bilo treba odpovedati telesu, saj minljivost posvetnega blišča ni imela prave vrednosti pred obličjem smrti. Najbolj izrazito je to vidno pri spolnosti ter na splošno odnosu do žensk. Medtem ko so na Japonskem v imenu plesne umetnosti od malih nog izobraževali bodoče gejše ter so v Indiji v templjih poznali svetnice – božje prostitutke, so se krščanske nune, odpovedujoč svoji telesnosti, zapirale v samostane.
Tiranija krščanstva je živ dokaz, da nečesa tako izvornega, kot je ples, ni moč izriniti. V srednjem veku se je ohranjal tako ljudski, kot dvorni ples. O posebej fascinantnem dogajanju poroča plesni antropolog Curt Sachs, ko opisuje srednjeveško plesno ekstazo, t.i. mrtvaški ples, ki je občasno nenadzorovano izbruhnil. Ljudje so se na določen dan v letu zbrali in skozi ples padli v stanje histerične psihoze, v kateri so ponorelo tekali po pokopališčih ter padali v nezavest. Kaj takega si je sredi stroge krščanske družbe sicer težko predstavljati; očitno je kolektivno nezavedno zadrtih ljudji, ukleščenih v številne družbene okove, slednje kdaj preprosto moralo streti, da je lahko preživelo frustracijo potlačitve.
Dvorni ples predstavlja začetek družabnega dogajanja, ki ni povezan z religijo in kulturnim izročilom, temveč je namenjen izključno zabavi. V duhu srednjega veka je ta predstavljala trubadurske ideale lepote, ki so se kazali skozi predpisano gibanje in naučene korake. Ples je postal predmet izumetničenosti in je v sterilni stilizaciji družabnega življenja brisal občutke notranjega izkustva.
V duhu razsvetljenstva je prišlo do poudarka umskega delovanja, kar se je manifestiralo v razvoju mnogih znanosti. Telo je bilo postavljeno na stranski tir in tako kot drugi naravni procesi in pojavi podvrženo raziskovalnem polju. Anatomski pristop v fiziologiji in medicini sta pripeljala do mehanske obravnave telesa, v katerem sta iskala njegov presežek. Težnje po tem so se kazale v želji po izumitvi stroja, ki bi nadomestil človekove pomanjkljivosti in odpiral nova polja nadzora nad delovanjem take strukture ter prek nje možnosti manipulacije tehnološke moči.
Spisi, kot na primer Človek stroj francoskega filozofa La Mettrie-a , so zagovarjali mišljenje, da je človek dejansko stroj in njegov um le prezentacija visoko strukturirane materije. Telesu se lahko po potrebi posamezni pokvarjeni del zamenja oziroma odstrani. V takem mišljenju se jasno kaže ideologija ateizma, ki zavrača pomen oziroma sploh obstoj duše ter teologije, ki je svojo celotno teorijo zgradila ravno na tem dejstvu.
V skladu s telesom kot popolnim produktom se v sedemnajstem stoletju razvije balet, namenjen potešitvi estetskih želja vladajočega razreda. Balet se je ločil od družabnih plesov in se selil na oder ter zaradi zahtevnosti postal dostopen le redkim izvajalcem. Zanj je značilna popolna mehanizacija telesa ter nadzor nad njim. Čeprav obdan z gracioznostjo in eleganco, zavrača naravno in na nek način predstavlja idealno formo, skladno s takrat še utopično predstavo stroja.
Baletni plesalec se, opirajoč na svoj um, trudi doseči strogo kontrolo nad gestami in obrazno mimiko, zato s togo hiearhično razporeditvijo posameznih gibov nenehno posnema idealni vzor mehanizacije. Balet predstavlja plesni izraz evropskega nadčloveka, ki svoj znanstveni in kulturni napredek še poveličuje v primerjavi s življenjem ljudstev koloniziranih dežel. Njihova čustvena spontanost, ki se izraža tudi skozi ples, je razumljena kot primitivna.
V devetnajstem stoletju so Evropo pretresale velike družbene spremembe, predvsem prehod iz fevdalne v kapitalistično družbo in s tem povezan vzpon meščanstva. V obdobju romantike ljudje spet iščejo navdih v čutnem svetu in lepoti ter sočasno s procesom sekularizacije ponovno iščejo pomen telesa. Vedno več ljudi je udeleženih v politiki in družbi in ti, željni plesa, zavračajo sterilnost dvornega dogajanja ter baleta. Pojavljajo se plesne dvorane, v katerih se množično pleše valček, ki je postal najbolj popularen ples tega časa.
S tem, ko prihaja do razvoja družabnih plesov, tudi zaradi vplivov iz tujine, na primer tanga, se v umetnosti izvaja prava plesna revolucija. Ena od pionirk modernega plesa v Združenih državah Isadora Duncan, ki je radikalno presekala s togostjo baletne konvencije, se je v svojem dionizičnem odnosu do telesa vračala k pradavnim izvorom, naravi, iskanju zatrte ženskosti in seksualnosti. Njeno izražanje je sovpadalo z naraščajočimi feminističnimi težnjami, ki so zasebnost ženskega telesa želele transformirati v politično in družbeno telo javne sfere.
Moderni ples je bolj kot pretekle plesne oblike prevzel vlogo družbeno-kritične refleksivnosti in se v svoji umetnosti ukvarjal s povsem aktualnimi zadevami. Sledil je modernističnim težnjam po večplastni izraznosti in v telesu iskal glavni navdih za možnost ekspresije. V tridesetih letih dvajsetega stoletja se tako pojavi t.i. revolucionarni ples, ki se ukvarja s kritiko proizvodnih odnosov in v svojih gibih ponazarja pomen delavskega telesa. Z možnostjo poistovetenja množic ter dejanskim namenom mobilizacije se razlikuje od meščanskega modernega plesa, kot ga sam zaničljivo pojmuje, ki je namenjen predvsem vizualnemu sporočilu.
Proces individualizacije ter bolj sproščen odnos do spolnosti sta zopet vpeljala zanimanje za telo in s tem za ples. Ta se je manifestiral tako na odru, kot v plesnih dvoranah. Telo je v obdobju študentskih demonstracij kot subjekt seksualne revolucije predstavljal simbol upora proti ostankom puritanske tradicije. Ples se je v množičnih zabavah ob pojavu popularne glasbe razvil v enega bistvenih potencialov telesnega užitka.
V sodobni družbi je ples še vedno razpet med visoko umetnostjo, namenjeno estetskemu užitku, ter množičnim plesom, namenjenim zabavi. Med njiju pa se vriva t.i. rekreativni ples, ki je v osnovi sicer namenjen sprostitvi, a zahteva določen vložek truda in denarja. Tako so v mestih dvorane polne vseh generacij učečih se plesalcev, ki želijo izraziti svoj gibalni potencial v specifični obliki, a se z njo nimajo namena profesionalno ukvarjati.
Zahodni človek, obseden z obliko, si v duhu potrošniške družbe prizadeva izkusiti čim več, tudi na račun plesa. Tako danes poleg tradicij evropskih form obstajajo tečaji indijskega ali afriškega plesa, pa tudi mnogih drugih zvrsti. Današnja družba telesu pripisuje pomen predvsem na ravni zunanjega in postavlja v središče njegov vizualni učinek. To se dogaja tudi pri plesu – tradicionalni plesi se izvajajo le na telesni ravni, brez notranjega občutenja, ki ga lahko sproži le globlji vpogled v njegov izvor.
Danes se človek ozira na vse strani, da bi našel motive za ustvarjanje, in preteklost je za to hvaležna tema. Sploh za področje plesa, ki se v nekaterih delih sveta nespremenjen izvaja že tisočletja in s tem daje možnost vpogleda v moč skupinskih obredov. Tako sodobni človek, obsojen na izgubo kolektivnega duha, tega danes še vedno išče v množičnih plesnih zabavah. Te so sčasoma prerasle v subkulturo rave-a, ki v procesu globalizacije razkraja tradicionalne plesne identitete – naenkrat se po celem svetu, vsaj kar se tiče velikih mest, prakticirajo tovrstne plesne zabave, kjer ljudje plešejo na enak način, poslušajo enako glasbo ter se poslužujejo istih opojnih substanc.
Ravno rave zabave so pripeljale do drugačnega pojmovanja plesa. Ker se na dogodku kontinuirano odvija glasba, v odsotnosti tišine vsa komunikacija pripada gibanju, ki ni podrejeno nobenim kodifikacijam. Ples v parih je izginil; zamenjal ga je skupinski ples, ki ruši nenapisana pravila spolne identitete. Splošno sprejet pogled moškim plesalcem namreč pripisuje homoseksualnost. Na rejvu pa se to spreminja, saj ta ne pozna želenega telesnega tipa, kot tudi ne združuje unikatnega pogleda na estetiko – ta se manifestira v barvah in oblikah, ki stojijo daleč pod merili družbeno sprejetega.
Za konec se lahko vprašamo, ali je rave, drogam navkljub, prvi korak ciklične vrnitve v kolektivni ples, ali pa je ta v današnji družbi posameznih subjektov pač le utopija, ki se je končala dolgo nazaj, ko se je v človeku začel razvijati vzgib civiliziranega uma, ki sam po sebi nima možnosti gibanja in ga zato tudi nikomur drugemu ne privošči.
O plesu in telesu je razmišljala Alja