Pretekli vikend se je zaspano Novo mesto zableščalo od dolgo pričakovane nove premiere Fičo baleta in, morda še pomembneje, nove stvaritve Gorana Bogdanovskega, ki pa se je tokrat prvič vzdržal odrske prisotnosti in se je raje posvetil izključno vlogi koreografa.

Pretekli vikend se je zaspano Novo mesto zableščalo od dolgo pričakovane nove premiere Fičo baleta in, morda še pomembneje, nove stvaritve Gorana Bogdanovskega, ki pa se je tokrat prvič vzdržal odrske prisotnosti in se je raje posvetil izključno vlogi koreografa.

Naslov predstave Sun City je parafraza znamenite utopije dominikanca Tommasa Companelle City of the sun, v kateri opisuje vizijo idealne družbe, različico napredne teokratske vladavine. Bogdanovski je torej črpal navdih iz občutkov filozofa, čigar dela so nastajala pod težo dolgih zaporniških let. To dejstvo predstavo poleg zahtevane kvalitetne estetske upodobitve že vnaprej oplemeniti tudi s pričakovano ekspresijo notranjega izražanja.

Ob navedeni literarni podlagi gledališke predstave je pozornemu gledalcu dana možnost primerjave obeh medijev; vsak od njiju, segajoč po razpoložljivih sredstvih lastne interpretacije, na prejemnika apelira z istim motivom – razumeti izvorni vzgib sporočevalca ter čutno ponotranjiti njegovo izkustvo. Pri transformaciji konkretne besede v precej bolj abstrakten gib se v unikatnem ustvarjalnem procesu utegne izmuzniti bistvo predstave, a umetnik lahko še vedno računa na sposobnost gledalčeve domišljije.

In prav to se je zgodilo v predstavi. Če torej predpostavljamo, da je obstajala zgodba, se je ta preprosto izgubljala v množici oblik, odnosov in postavitev. Bogdanovski je združil velik plesni potencial različnih ustvarjalcev, ki ga ni odlikovala le kvaliteta, temveč predvsem raznolikost. Tako so se med drugim na odru mešali klasična drža Kristine Aleksove, odsekani Željkovi hip-hop gibi ter nekatere druge tehnike, s poudarkom na sodobnem plesu Magdalene Reiter, Dejana Srhoja ter ostalih plesalcev.

Koreograf se je torej postavil pred zahtevno nalogo – iz različnih stilov izluščiti tisto bistveno, kar se ne bo izpridilo v medsebojnem kombiniranju in kar bo posamezne gibalne delce nadgradilo s strukturo, ki presega konvencijo absolutnega plesa. A rezultat je bil prej podoben kolažu, katerega nizanje zaporedja gibalnih sekvenc je bilo zasnovano tako kaotično, da je gledalčeva domišljija povsem odpovedala. Nastalo situacijo je odlično reflektiral igralski vložek Sebastjana Stariča, v katerem je izrazil željo po predstavi, ki bi jo razumeli tako gledalci, kot tudi izvajalci sami.

Predstava temelji torej na vseprisotnosti plesne podobe, pri čemer si pomaga tudi s tančico mističnosti. Zasledimo jo lahko v orientalsko obarvani glasbi, scenografiji, ki se že na začetku predstave v obliki velikega kupa mivke raztrešči po tleh, ter belih oblekah plesalcev. A skrivnostna atmosfera iz preprostega razloga ne zdrži privlačne napetosti – nihče od nastopajočih se namerno ne trudi zanjo, ravno obratno. Med plesnimi dejanji nastale vsebinske luknje krpajo z zmedenim prestavljanjem po odru, medsebojnim pogledovanjem ter celo sproščenim govorom in s tem ustvarjajo neokusen vtis realnega. Ti momenti dramaturško in pomensko v predstavi ne zdržijo in postavljajo pod vprašaj tudi smisel ustvarjanja mističnosti, ki se jo namerno razbija na vsakem koraku.

Gledališki list obljublja »intimni spektakel«, v katerem so plesalci na odru izlili vsak svojo osebno pripoved ter jo ob pomoči koreografa poskušali zapisati v kolektivno zgodbo zavednega. To se še najbolje izrazi v plesu borbenega značaja ter formi nadvse estetske simetrije, ki pa začne razpadati, še preden se dobro razvije, in ki ne doseže zadostne stopnje intenzivnosti, da bi ji lahko pripisali dramaturški vrhunec.

Ali je torej statično linijo predstave ter brezbrižni pristop nastopajočih mogoče pripisati spoznanju, s katerim so se soočali že mnogi pred njimi, in sicer, da je glavna lastnost utopije ravno dejstvo, da se v resnici nima namena uresničiti? Tako je Sun city morda spektakel od peta do glave, a njegova doživljajska moč ne izpričuje obljube intimnosti in ostaja na vizualnem učinku telesnega.

Sončila se je Alja