Skabina recenzira nastop italijanskega ska veseljaka mr T- BONEA in njegovih mladih levov v Orto klubu (v celoti!) ...
* Gigi de Gaspari je lik, ki se v teh dneh potika tod naokoli in s svojo spremljevalno skupino zabava ljubitelje skaja. V okviru te mini slovenske turneje se je včeraj predstavil tudi na odru Orto bara. Toda – najbrž vam ime Gigi de Gaspari ne pove ravno veliko? Kdo pa je ta Gigi, se zdaj sprašujete? Če pa vam povem, da se Gigi skriva za imenom Mr. T-bone in njegov spremljevalni bend za imenom The young lions, pa vam najbrž že malo zvončklja po spominskih celicah. Konec koncev se je koncert kar precej napovedoval, poleg tega pa je Mr. T-bone v Ljubljani nastopil že pred časom, le, da ga je takrat (koncert je bil v Gala Hali) spremljal Jamaican Liberation Orchestra.
Tisti, ki smo bili na koncertu že v Gala Hali, smo vedeli, kaj lahko pričakujemo tudi od včerajšnjega koncerta. Poleg tega pa je Mr. T-bone v svetu skaja uveljavljeno ime in garancija za kvaliteto. Potrditev mu daje glasbeno poreklo, ki ga zaznamuje diploma iz pozavne milanskega konservatorija Giuseppe Verdi, takoj za tem pa sodelovanje v italijanskih Casino Royale, The Bluebeaters in Africe Unite, pri njegovem trenutnem zvoku pa je najbrž imelo veliko vpliva tudi njegovo dvoletno bivanje v Ameriki in igranje v New York Ska Jazz Ensemble.
Kadar je na jedilniku ska, zraven obvezno pašeta tudi veliki porciji dobre volje in plesne kondicije. Včerajšnji obiskovalci so se na srečo s tem precej dobro oborožili, saj je pozitivno vzdušje napolnjevalo klub Orto bara do zadnjega kotička. To je seveda vplivalo tudi na bend, ki je – odlično razpoložen – nizal T-bonove kompozicije pa tudi kakšno prirejeno kar dobro uro in pol. Tradicionalne ska melodije z sredinskim tempom je publika najbolje sprejela, čeprav so tudi počasnejši reggae, rocksteady komadi naleteli na pozitiven, le nekoliko bolj mlačen odziv. Razlog tega je najbrž v tempu samem, ki je vesele poskakovalce spremenil v umirjene pozibovalce. Toda Mr. T-bone kot izkušen muskontar ve, kako te stvari gredo in je komade razporedil v valujoči tok, ki ni dopuščal prevelikih upadov pozornosti.
Moram reči, da me po vseh teh letih obiskovanja ska koncertov še vedno in vedno znova preseneti pozitivna – aktivna energija, ki se na teh koncertih sprosti. Ok, izjeme menda potrjujejo pravilo, vedno pa je tako, kadar ljudje igrajo svojo glasbo z ljubeznijo, ne samo zato, ker je to frajersko. Mistru T-Bonu in njegovi ekipi se ta ljubezen vidi tudi iz čisto zadnje pozicije dvorane, še bolj pa se jo čuti. Čuti se v vsakem tonu, ki je odigran, v vsaki odpeti noti, še posebej pa v solažah, ki so vedno sestavni del tradicionalnega, na jazzu temelječega skaja. Verjemite, ničkolikokrat sem na koncertih slišala solaže, ob katerih sem si želela le, da bi čimprej minile in ob katerih so se ljudje začeli obračati stran od odra, ker so bile predolge ali odigrane brez občutka, brez srca. Včeraj tega, na srečo, ni bilo. Solistični deli T-bonove ekipe, še posebej pa njegove mehke pozavne, so publiko s svojim žarom le še podžigali, kajti glasbeniki so vanje vložili celoto svoje biti in publika je to seveda začutila. Vem, da to zveni precej sluzasto, toda garantiram vam, da je vse prej kot to. Na včerajšnjem koncertu ni bilo zlaganih čustev na obrazu, kot jih lahko vidimo na kakšnem komercialnejšem koncertu, ni bilo praznih besed o ljubezni in drugih demonih, ki pestijo človeka in prazne, na hitro skropucane muzike, za pranje možganov. Namesto tega smo dobili odlično glasbo, ki v živo, zaradi neštetih dejavnikov, ki se jih ne da vtisniti na cd, neprimerljivo bolje zveni kot na albumu. In dobili smo inteligentno liriko, ki, tudi kadar je ljubezenska, ne sili človeka na bruhanje, ampak se usede v srce še tako velikemu ne-romantiku in kadar je angažirana, je čisto zares iskrena. Za vse to so bili Mr. T-bone & The young lions nagrajeni z dvema bisoma. Lahko bi jih bilo še več, če jih ne bi z odra pregnala policijska ura.
pripravila sKabina
Komentarji
komentiraj >>