Tokratna oddaja bo posvečena problematiki iz študije Paula Crowtherja, ki nosi originalni naslov »After Heidegger: The Place of Sculpture«. Zaradi vsebinske avtentičnosti ohranjam citirane odstavke v angleškem originalu. Eseja se lotevam iz antropocentrične – skrajno subjektivne pozicije tistega, ki v svojem ustvarjanju oblikuje umetniško delo. To skozi svoje bivanje bolj ali manj osmišlja določen prostor, hkrati pa mu s tem - korelativno in premosorazmerno skozi čas, oblikuje dramaturgijo.
Prvi del:
Prostor je ena najbolj esencialnih danosti, ki jo večinoma zaznavamo kot nekaj popolnoma samoumevnega. Če nas nekdo vpraša, kaj je prostor, se nam zdi, da na vprašanje znamo odgovoriti, ko pa premislimo malo bolje, ugotovimo da vprašanje, kot tudi odgovor nanj, nista tako zelo enostavna. Prav tako je pojem časa ena najbolj navzočih in samoumevnih danosti, ki nas obkrožajo. V pojmovanju teh danosti pa smo v svojem izhodišču center mi sami, glavna točka v prostoru, v katerem posledično dojemamo in ustvarjamo čas.
Zaznavanje prostora je torej pogojeno s prisotnostjo stvari, zaznavanje stvari pa omogoča človekovo zaznavanje prostora. Prostor nekateri ljudje že od nekdaj percipirajo in doživljajo skozi željo v njem ustvariti nek svoj specifičen svet. Izvor in namen takšnega prostora v svojem eseju z naslovom »After Heidegger: The place of Sculpture, med drugim pojasnjuje Paul Crowther.
Prostor je torej neka samostojna danost, ki jo zaznamo šele z medsebojnimi odnosi predmetov v njej. Kot sem omenila že na začetku, se omenjene problematike v eseju lotevam iz subjektivno antropocentrične pozicije, v kateri bo skupni imenovalec mojih trditev termin dramaturgija prostora. To je termin, ki označuje medsebojne spremembe prostorskih odnosov med stvarmi – predmeti – prostori v prostorih skozi določeno trajanje.
Oblikovanje kiparskega umetniškega izdelka se prične skozi opazovanje prostora, in sicer s tipanjem po njem - s potovanjem očesa po prostoru, s čimer se v istem hipu vzpostavi intersubjektiven odnos človek – prostor. Znotraj tega odnosa potem ta prostor členimo in obravnavamo dialoge ter medsebojne reakcije predmetov in praznin v njem. Iz teh povezav se v naši okolici torej oblikuje prostor, ki izhaja iz soodvisnih odnosov med opazovalcem in opazovanimi stvarmi - predmeti.
V takšni vedno bolj kompleksni situaciji odnosov med predmeti - stvarmi, je zato pomembno, da imamo neko za nas osrednje in odločilno mesto - točko, ki v naše zaznavanje vnaša določeno trdnost, orientiranost in razumevanje prostora. Če to točko in to mesto predstavlja človek sam, ga kot središče nekega prostora doživlja skozi nespremenljivi čutni sistem perceptivne organizacije. Skozi misli ga osmišlja in preko čustvene ravni doživlja, ter mu s tem daje »feedback«, kar je eden osrednjih elementov, ki določajo dramaturgijo določenemu prostoru.
Paul Crowther svojo študijo o prostoru prične s Heideggrovo prispodobo mostu, kjer oblikovanje kiparskega dela primerja z urejanjem izmerljivih prostorskih komponent. Crowther znotraj tega navaja Heideggrova dognanja:
»Space is in essence that for which room has been made, that wich has been let into its bounds. That for which room is made is always granted and hence is joined, that is gathered, by virtue of location, that is by such a thing as the bridge. Accordingly, spaces receive their being from locations and not from »space«.
Oblikovanje prostora neki lokaciji, ki je most med tem prostorom in njegovo bivanjskostjo, vsekakor med drugim zahteva vnaprej določeno odgovornost tistega, ki karkoli proizvaja – ustvarja - oblikuje v nekemu določenemu prostoru, na določeni lokaciji. To stvar – prostor, bo določena lokacija namreč »sprejela« le, če bo ta stvar – prostor ustrezala dramaturgiji prostora – lokacije za katero je ustvarjena.
Na tej točki se odpira vprašanje o tem, ali neko tridimenzionalno umetniško delo s svojo lastno dramaturgijo spreminja dramaturgijo prostora, v katerega je postavljena, ali v katerem je razstavljena, jo redefinira ali pa se ji, obratno, glede na obojestranske značajske lastnosti, ki jih pogojuje njuna časovna opredeljenost, celo podreja?
Če si želimo poglobiti se v problematiko prostorskega značaja, omenjeno na koncu prvega dela, moramo podrobneje spoznati nekatere njegove karakterne specifičnosti. Tudi Crowther na začetku drugega dela svoje študije navaja Heideggrovo karakterizacijo prostora:
»Sculptured scructures are bodies. Their matter consisting of different materials, is variously formed. The forming of it happens by demarcation as setting up an inclosing and excluding border. Herewith, space comes into play. Becoming occupied by the sculptured sculpture, space receives its special character as closed, breached and empty volume«.
Znotraj takšne opredelitve Crowther pojasnjuje Heideggrove misli o specifičnem prostorskem značaju, ki ga lahko primerjam z geometrijsko praznino, znotraj katere se vzpostavi prostor šele, ko se v njej pojavi nek geometrijski lik ali telo, morda tudi več njih. Enaka primerjava velja tudi v primeru »praznega« slikarskega platna ali kosa neobdelanega kamna, kjer se prostor vzpostavi šele z različnimi medsebojnimi odnosi izbranih likovnih prvin. Crowther ta abstraktni začetni prostor poimenuje kozmični objektivni prostor:
»It would be a »cosmic objective space« of wich all the other spaces were mere aspects«,
in navaja Heideggrovo problematiziranje omenjene vsebine: »...the objective world – space remains, without question, the correlate of the subjectivity of a consciousness wich was foreign to the epochs wich preceded modern European times«.
Naslednje področje analize določene prostorske fenomenologije Crowther problematizira skozi specifičnost prostorskega značaja, determinirano skozi svoj zgodovinski nastanek. In ravno ta zgodovinska specifičnost ustvarja vzdušje, ki skozi različna naseljevanja in funkcionalnost, skozi različna obdobja, nekemu prostoru oblikuje dramaturgijo. To so lastnosti prostora, ki so po svoji širini, dolžini in globini neizmerljive.
Crowther naprej v študiji navaja Heideggrove misli o prostoru kot nečem dokončnem in povezanem z neprikritostjo, oziroma odkritjem Biti. Ta avtentičen prostor naj bi bil prvotna osnova vseh ostalih prostorov. Posledično bi moral iz tega prostora tudi umetniški prostor vsebovati nekatere njegove lastnosti:
«The concept of space which is decisive ultimately, is that which can be linked to the Unconcealment of Being. This »genuine space« is the primordial basis of all spaces, and thence the artistic space of sculpture must involve some distinctive articulation of it«.
Prostor, kakor tudi stanje stvari v njem, se manifestirajo v dogodkih in skozi odnose teh dogodkov. Te je mogoče spoznavati samo prek njih, kajti prostor, ki se izkaže v odnosu, preneha biti zgolj eksistenčni absolutum - postane namreč dejstvo, ki je najprej zaznavno in je kot tako izhodišče za odnose znotraj vseh ostalih prostorskih dogodkov.
Trajanje, ki se vzpostavi v času skozi odnos zaznave nečesa v nekem prostoru, je torej prvi dogodek in zato osnovna komponenta v človekovem dojemanju prostora. Umetnikovo dojemanje čutno in pojmovno pridobljenih podatkov iz okolja, v tem primeru torej golo dejstvo, da človek/umetnik v nekem trenutku nekaj vidi oziroma zazna, ni najpomembnejše – važno in praktično pomembno je, kako zaznano razume in uporablja. Tako je kakršnokoli oblikovanje prostora v bistvu manipulacija s predmeti v prostoru in njihovimi lastnostmi znotraj določenih idej in zamisli, ki izhajajo iz določenih potreb. Skozi človekov poseg v specifičen značaj prostora pa se zgodijo kompleksne in dramatične spremembe. Crowther skozi nadaljno analizo Heideggrove študije navaja:
»For example, the fact that humans find places through adapting to locations already laid out through the interaction of purely natural things and processes. Human dwelling can transform these; through technological and environmental abuse, it can erase them, but they will always remain a part of its character, and may even retain something of their individuality within this«.
Crowther tu opozorarja na specifično lucidnost Heideggrovega razumevanja pojma naseljevanja določenega prostora, skozi katerega je razvidno, da tudi on dojema vzdušje prostora, kot posledico tako njegovega naseljevanja v določenem času, kot tudi funkcionalnosti le tega. V tem določenem trajanju bivanja, mu jo - ne glede na medsebojno zlorabo ali pa sožitje v njem določa človek. Crowther zato tudi večkrat omeni Heideggrovo študijo z naslovom Building, dwelling, thinking, iz katere navaja:
»To dwell, to be set at peace, means to remain at peace with free, to preserve, the free sphere that guards each thing in its nature. The fundamental character of dwelling is this sparing and preserving«.
Vendar pa takšen način bivanja, ki je seveda neizogiben, zahteva veliko mero odgovornosti in samozavedanja skozi poseganje v prostor, »ki te sprejme«. Kajti skozi tovrstno funkcioniranje in metodo odkrivamo resnico Biti.
Crowther se v nadaljevanju svoje študije vrne nazaj na Heideggrovo študijo z naslovom Art and space, kjer se sprašuje, ali so različni prostori morda nič drugega kot samo nek končni izvor zatočišča in če ne, kaj in kje je potem opna, skozi katero je mogoče zaznati nekemu prostoru lasten značaj.
Prostor je predvsem tisto za kar ga človek pojmovno določa in to dejstvo morda velikokrat niti ni v močno soodvisnem odnosu z njegovo prvotno, tako imenovano kozmično objektivno funkcijo.
Lahko se zgodi, da značaj nekega določenega prostora ne »sprejme« določenega značaja umetniškega - kiparskega dela. Takrat se prične bitka, znotraj katere je glavna vez umetnik, ki mora upoštevati tako avtentičnost kiparskega dela kot tudi bazično nekompromisnost značaja določenega prostora, ki je tu bival že pred njim. Tega stališča Crowther in Heidegger sicer ne omenjata, vendar pa Crowther ob komentiranju Heideggrovih misli nadaljuje v smeri razmišljanja o stvareh kot samostojnih prostorih:
»We would have to learn to recognize that things themselves are places and do not belong to a place. In this case we would be obliged for a long time to accept an estranging state of affairs: Place is not located as a pre-given space after the manner of physical-technological space. The latter unfolds itself only through the reigning of places of a region«.
Prostor torej znotraj svojega obstoja in skozi sebi lastno dramaturgijo funkcionira znotraj značajskih potez območij in lokacij, v katerih se nahaja. Tako se znajdemo na točki dramaturškega preobrata. Tu Crowther namreč omenja dejstvo - zanj mučno možnost, ki jo sama omenjam že na začetku eseja - in sicer, da se prostori v osnovi naseljujejo znotraj prostorov. Na tej točki je potrebno omeniti tudi Heideggrov razmislek o medsebojnem delovanju in odnosu med umetniškim izdelkom in prostorom:
»Art as sculpture: no occupying of space. Sculpture would not deal with space. Sculpture would be the embodiment of places. Places, in preserving and opening a region, hold something free gathered around them which grants the tarrying of things under consideration and a dwelling for man in the midst of things«.
Umetnik že v samem procesu nastajanja, skozi določeno vsebino in seveda upoštevajoč in prilagajajoč se značaju materiala, oblikuje prostorska razmerja neki stvari – objektu - kipu, ki ima zanj, skozi takšen proces sam po sebi status prostora. Skozi te parametre določa značaj temu prostoru, ki se v času oblikovanja sam po sebi hkrati tudi razkrije. Kiparski izdelek skozi oblikovalski proces »pripoveduje«, v kakšnem prostoru si želi bivati, da ga bo lahko osmislil. Skozi svoje avtonomne prostorske parametre vsebolj gradi svojo bivanjsko samozadostnost.
Skozi proces nastajanja kiparskega dela oblikovalec namreč vzpostavlja željene odnose oblik v prostoru. Ti »pripovedujejo« določeno vsebino – zgodbo o oblikovanemu objektu – prostoru. Vse to pa se zgodi na podlagi neposrednih izkušenj. Te predmete in pojave prostora potem oblikovalec povezuje v medsebojne zveze ter jih skozi tovrstne odnose opazuje in spoznava njihove zakonitosti. Tudi ti pojavi in predmeti ga »opazujejo« nazaj.
Tako oblikovan prostor sloni na zakonitostih oblikovalčevega zaznavanja in dojemanja skozi čustveni in mentalni prostor, materialno – taktilni prostor in obratno – skozi taktilnost, ki se vzpostavlja v procesu nastajanja kiparskega dela. Le-to pa nazaj »posega« v čustveni in mentalni prostor tistega, ki ga ustvarja. Če ravnokar opisana dejstva strnem v nekaj aksiomov, se torej artikuliranje prostorskih dejstev, ki temeljijo na odnosih v njem, ustvarja na način artikulacije prostora skozi določeno specifično umetniško - strokovno prakso, ki se skozi kompleksne odnose vizualne kompozicije dovršuje v formi določenega, temu izdelku namenjenega prostora.
Naprej Crowther v študiji potrjuje, da so stvari skozi svoje medsebojne odnose, v bistvu prostori. Na tej točki tudi samo kiparsko delo, znotraj svoje lastne avtentičnosti, spozna kot prostor v prostoru:
»Things are places through their relation to one another; but the work of sculpture is a place in its own right. This is becouse it gathers up and arranges different modes of attentiveness and physical settings around itself. It is a bringing-into-the-work of place«.
Crowther omenja kiparska volumen in praznino kot enakopravni entiteti pri obstoju določenega kiparskega dela. Hkrati ugotavlja, da praznina ni nič, marveč je ena izmed oblik kiparskega izdelka, ki prostor omejuje in ga hkrati osmišlja. Tako je tudi praznina utelešenje določenega prostora in hkrati eden od značajev le-tega. Ravnokar odkrito misel Crowther podkrepi s Heideggrovo trditvijo, ki skozi Goethejev verz pojasnjuje praznino kot nekaj kar ni nujno utelešeno v nečem materialnem. To je zvok, ki se lahko utelesi v prostoru, v katerem skozi svojo specifično »polnost« oblikuje močno vzdušje in lahko celo spremeni značaj nekemu prostoru. Zvok kot čas, in hkrati kot prazen volumen je lahko tisti, ki v določenem obdobju svojega trajanja oblikuje prostorsko dramaturgijo:
»Skulpture: the embodiment of the truth of Being in its work of instituting places. Even a cautious insight into the special character of this art causes on to suspect that truth, as unconcealment of Being, is not necessarily dependent on embodiment.
Goethe said: »It is not allways necessary for the truth to be embodied; it is enough if it floats nearby and generates a sort of concord, like when the sound of bells floats as a friend in the air and as bearer of peace«.
Z vami sem bila Maja Smrekar, ki v naslednji oddaji nadaljujem s tretjim in četrtim delom analize Crowtherjeve študije. Hvala za pozornost in nasvidenje.
Komentarji
komentiraj >>