Končno se je zgodilo. Ljudje, ki sodelujejo pri organizaciji svečanih podelitev nagrad Prešernovega sklada in ostali, ki se za te nagrade ali nagrajence kakorkoli zanimajo, so ta dogodek nestrpno pričakovali. Na začetku se je po Gallusovi dvorani širil bučen aplavz, ko so vstopili nagrajenci ter visoka politika s svojim spremstvom. Nato nas je pozdravila Pia Zemljič, ki je povezovala prireditev. Na oder je povabila direktorja sklada - režiserja Dušana Jovanoviča, ki je podelil nagrade.

Letošnji nagrajenci so bili kot vsako leto deležni laskavih besed. Prešernovi nagradi za leto 2007 sta prejela igralec Radko polič - Rac za življenjsko delo na področju scenske umetnosti ter skladatelj in pianist Janez Matičič za življenjsko delo na področju glasbene ustvarjalnosti.

Nagrade Prešernovega sklada so prejeli: baletni plesalec Anton Bogov za umetniške kreacije v zadnjih dveh letih, skladateljica Urška Pompe za umetniška dela v zadnjih dveh letih, arhitekta Vesna in Matej Vozlič za umetniške dosežke v zadnjih dveh letih, pisateljica Suzana Tratnik za knjigo Vzporednice, intermedijski umetnik Marko Peljhan za umetniški projekt MakroLab in slikar Jože Slak - Đoka za razstavo Slike za slepe v Mali galeriji.

Skladatelj in glasbenik Janez Matičič se je zahvalil za nagrado in predstavil nekaj izsekov iz svojega glasbenega opusa. Nato sta Matičičevo skladbo zaigrali še saksofonistka in pianistka, on pa jima je s ponosom obračal notne zapise.

Radko Polič – Rac je na oder prišel zadnji in s sedeža vstal, še preden so povedali njegovo ime. Vsekakor je bilo videti, da je najbolj pričakovani nagrajenec, kar je potrdil tudi bučen aplavz. Rac se je z Besedami neslišnimi, kot je naslovil svoj nagovor, zahvalil družini, svoji bivši ženi Mileni Zupančič, ki mu je s sedišča pošiljala poljube in vzneseno ploskala, gledalcem in Stvarniku. Opravičil se je svoji publiki, če jo je v svoji vznesenosti in kreativnosti kakorkoli ali kadarkoli užalil ali užalostil. Njegov nagovor je bil takšen, kot se za umetnika njegovega kova spodobi – vznesen in humoren.

Po formalnem delu in podelitvi je stekel program v izvedbi Opere in baleta ter Drame SNG Maribor. Šlo je za kratko opero Al' pekel al' nebo skladatelja Alda Kumarja, režiserja Jake Ivanca ter dirigenta Roberta Mračka. Gre pa za zloženko Prešernovih pesmi, ki so jih umetniki z občutkom in prefinjenostjo predstavili občinstvu.

V spominu mi je ostal del opere, ko pesnik govori Urški, da bo zaradi svoje vzvišenosti in nedostopnosti ostala sama, nato pa se na drugi strani odra oglasi zbor žensk, ki zažvrgolijo odlomek iz Prešernove Železne ceste »smo ponosne me Kranjice, vsak sleparček ni za nas, me pa hočmo bit ženice, ljubce ne za kratek čas«. Takrat sem se nehote spomnila na novo punco našega premiera Janše, ki je ponosno sedela ob njem. Je bilo mogoče, da je bil odlomek namerno izbran?

Zanimivo je bilo, da župan Ljubljane Zoran Jankovič ni sedel   z ostalo smetano iz sveta politike, ampak je z ženo zasedel sedeža na balkonu levo, kar ni bilo ravno izbrano mesto glede na njegovo funkcijo. Po koncu programa je kaj hitro zapustil Cankarjev dom. Tik preden je izstopil iz predverja, smo ga ulovili in povprašali o novem ukrepu, ki predvideva znižanje sredstev za kulturna društva in ostale institucije. O ukrepu znižanja sredstev za kulturo smo vprašali tudi ministra za kulturo Vaska Simonitija:

Pogostitev ni bila nič posebnega. Nekaj kanapejev in vino. Nič pretresljivega. Rac in Matičič se je nista udeležila, saj sta takoj po koncu opere pobegnila.  Kot je videti iz izjav so bili odzivi na podelitev različni in so segali od navdušenja do negativne kritike. Vseh pač nikoli ne moreš zadovoljiti. Vsekakor so bili zadovoljni nagrajenci, saj je Prešernova nagrada ena najprestižnejših v Sloveniji. Sama sem poskušala spiti kozarec rdečega vina, ki mi ni bilo všeč, se še enkrat ozrla po dvorani, ugasnila cigareto in se odpravila domov.

Na prireditvi je mešane občutke doživljala Lucija