Četrtek, 15. 2. 2007
petrak
Od 7. do 9. februarja so se v trnovskem hramu kulture že štirinajsto leto zapovrstjo naselili Trnovski terceti. Med splošnim nedogovanjem, da poezija nikogar več ne zanima in da so pesniški večeri slabo obiskani, na eni in med dejanskim dobrim obiskom poznovečernih branj na Metelkovi na drugi strani – plujejo Trnovski terceti kot ladja potnikov z utečeno in trdoživo navigacijo, ki ji vprašanje povpraševanja ne grozi.
(Na sliki: Tarek Eltayeb)
Od 7. do 9. februarja so se v trnovskem hramu kulture že štirinajsto leto zapovrstjo naselili Trnovski terceti. Ljubljanski pesniški festival ohranja že v naslovu začrtane stalnice. Tri večere se na odru dvorane glavnega organizatorja, to je Kulturno-umetniško društvo France Prešeren, s svojimi pesmimi predstavijo po trije avtorji. Od leta 1994 je obiskovalcem bralo že prek sto pesnikov, tujih in domačih, od katerih sta se dve imeni že ponovili. Festival je letos omogočilo kulturno ministrstvo in ljubljanska občina, pri izvedbi pa sta sodelovala tudi Center za slovensko književnost in Društvo Apokalipsa oziroma Festival Revija v reviji.
Med splošnim nedogovanjem, da poezija nikogar več ne zanima in da so pesniški večeri slabo obiskani, na eni in med dejanskim dobrim obiskom poznovečernih branj na Metelkovi na drugi strani – plujejo Trnovski terceti kot ladja potnikov z utečeno in trdoživo navigacijo, ki ji vprašanje povpraševanja ne grozi. Čeprav Terceti ohranjajo dolgoletno prakso, ne gradijo torej na organizacijsko-izvedbenih novostih ali atraktivnostih, pa tudi obsega ne večajo, jim ravno s prihodom utečenosti in s tem klasike uspe pritegniti številne obiskovalce. Dolgoletno spremljanje festivala potrjuje domneve, da Terceti ne stavijo na agresivno tržno-promocijsko komponento.
S stališča današnjega potrošnika kulturniških dobrin, ki ga organizatorji nemaloštevilnih dogodkov v prestolnici in po drugih krajih Slovenije razvajajo s priboljški, ki nimajo nič skupnega z umetnostjo, izpadejo Terceti neambiciozni. Prav askeza, ki se kaže v zgolj branju, priročnih zloženkah o tujih pesnikih, hkrati pa tudi nizka vstopnina z izjemo terceta na kulturni praznik, ko je ni, kaže, da največje pesniško srečanje v prestolnici stavi na festivalsko ozračje, ki dopusti poeziji prvo mesto in pravovernim slušateljem druženje med sabo in s pesniki gosti. Brez kakršnega koli karnevala in s serioznejšimi nastavki so Trnovski terceti spet pokazali, da ne gre za festival, ki bi z vzdušjem zapiral vrata manj pogostim, priložnostnim ali mlajšim, še boječim obiskovalcem. Zanimivo je, da so si Terceti izoblikovali krog, ki na branja pride z namenom in predvsem vsako leto.
Program tudi letos ni imel izrazitega presežka, to pomeni neko razvpito ime, ki bi festival oglaševalo. Prednost Tercetov je predvsem v vztrajanju pri predstavljanju domačih in tujih avtorjev. Prav s stanovitnostjo so si pridobili zaupanje in prešli v zavest zainteresiranega občinstva. Letošnji Terceti so se odprli z branjem finskega pesnika Joúnija Ínkale, ki se slovenskemu prostoru ni predstavil prvič. Bil je že gost Medane 2002, bral je v Mariboru in sodeloval je na prevajalski delavnici Zlati čoln. Prevajalec in pesnik sedmih pesniških zbirk je bral umirjeno, a nelinearno in kot favorit prvega terceta pričaral sklandinavski melos, počasnost, prečiščenost in zamaknjenost. V sodelovanju z avtorjem je za slovenske prevode iz angleščine tudi na odru poskrbel Iztok Osojnik.
Festival pa je sklenil Uroš Zupan, ki je tercetsko posadko popeljal od duhovitih, hudomušnih, z ironično noto podčrtanih pesmi, ki gradijo na demitizaciji medijskih zvezd in vzvišene distance do njih, do liričnih, resnejših in z velikimi temami poezije zavezanimi pesmimi. V prvem delu je odličen bralec Zupan poslušalstvo sprostil in nasmejal, v drugem jih je popeljal k najglobljemu v sebi, ki si zastavlja vprašanja o minevanju, in sicer tako, da je kudovsko atmosfero upočasnil, pomiril, nikakor pa ne zagrenil. Esad Babačić, ki se je z najnovejšo pesniško zbirko Divan znova vrnil na pesniško sceno, ni imel srečne roke pri izbiri tekstov. Ambiciozno zastavljeni začetek s parodiranjem lika pesnika kot samooklicano in ega prepolno vrhovno inštanco je zaradi umanjkanja dramaturškega loka prehitro zdrsnil v prestavo nižje. V sicer morda malo prekratkem branju pa je Babačić kljub številnim krajšim pesmim, nekajvrstičnicam, ki na živem branju lahko hitro izpadejo medvedja usluga za nastopajočega, saj zahtevajo domišljeno predstavitev – to je namreč tek na kratke proge in pri njem moraš biti natančen –, ohranjal poslušalce pri pozornosti in jih celo nasmejal in doživel vmesni aplavz.
Slovaško-slovenska avtorica Stanislava Chrobáková Repar si je vzela zalet in nas popeljala od pesmi, ki so leta 1994 nastale v slovaščini in jih danes lahko beremo v slovenskem knjižnem prevodu, do tistih, ki jih je v slovenščino sama prevedla, na zadnje pa smo slišali Feromanijo o žvenketanju, ki jo je Chrobáková Repar spesnila že kar v slovenščini. Kot najmlajša je na Tercetih brala črnogorska pesnica Jovanka Uljarević, ki je izdala dve zbirki. Nastop je precej neopazno zdrsel mimo. Devet njenih pesmi je v slovenščino prevedel Tone Škrjanec. Slovenec Marcello Potocco, ki ga pesniški odri že poznajo, je interpretacijo očitno prilagodil vsebini novejših pesmi, ki si ji je izbral za nastop. Uporabil ni nobenega odrskega trika za zbrane – preprosto je le umirjeno bral in nastop zaključil s ciklom pesmi, ki so nastale v Makedoniji.
Egiptovski pesnik Tarek Eltayeb, tudi sudanske krvi, ki od leta 1984 živi na Dunaju in predava na fakulteti za upravne vede in na univerzi v Gradcu, je izdal dve zbirki, drugi roman pa mu izide letos. Piše v arabščini, slovenske prevode sta pripravila Mohsen Alhady in Margit Podvornik Alhady, uvoznika arabske književnosti v naš prostor. Pod tankim dekliškim glasom Hane Alhady, ki je korektno interpretirala prevode, na trenutke morda s preveč vzneseno, dramatično noto, so prečiščene pesmi Tareka Eltayeba izgubile prosti pad, ki ga imajo pri tihem branju. Zaradi skope in ekonomične uporabe besed so Eltayebove pesmi zagonetne, ker učinkujejo kot literarne prilike, nas kot tujce pa zanaša, ker nam umanjka oprijemališče v manj poznanem mitološko-legendarnem izročilu. Vse to kaže, da se Eltayebove pesmi dozira po požirkih.
Leta 1949 rojeni makedonski pesnik Risto Lazarov se je predstavil z odlomkom iz pesnitve Heraklej, ki je v knjižni obliki izšla leta 2006 pri Društvu Apokalipsa. S prevajalcem Alešem Mustarjem sta pričarala atmosfero, ki se z opiranjem na antični mit o Herakleju spopada duhovito in hudomušno s položajem v sodobnem svetu, ki mu vladajo omajane vrednote in brezglavo potrošništvo. S humorjem, s katerim smo začeli zapis o Tercetih, sta zaznamovala festival tudi pesnika srednje generacije. Poleg Makedonca Lazarova je na prave strune z za javno branje primernim izborom pesmi zaigral tudi lanski nagrajenec Veronike Ervin Fritz, domači pesnik s petnajstimi pesniškimi zbirkami in izbori. Fritz je pustil vnemar vse težke bivanjske teme in poslušalce ogrel s primerno intoniranim branjem duhovitih erotično-seksualnih jasnih, a fino zašiljenih verzov.
Drugič na Tercetih nastopajoči Zupan je s hiperbolo, češ da se je pred štirinajstimi leti pred polno dvorano trlo sto petdeset ljudi, zaplaval v nostalgijo. Ker so spomini krhki, se velja opreti na sedanjost. Obiskovalcem Tercetov 2007 se ni bilo treba prerivati, morda pa se bo kakemu detajlu festivala uspelo preriniti v spomin. Trnovske tercete 2007 je spremljala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>