Torek, 20. 2. 2007
petrak
BANALIJE in ŠE BANALIJE: Do skrajnosti prignana prevara
»Ker naši spomini so krhki,
kot so bile naše besede, komaj slišne, komaj
razumljive, presekane, posnete na magnetofonski
trak, prebičane z zvoki Pendereckega (zame)
in Cagea (zanj).«
(Brane Mozetič, Še banalije, str. 76)
[...]
Ali so Še banalije zgolj zbirka, ki sledi Banalijam, torej samo Še? Nekatere pesmi, pri vseh prevladuje narativni tok, imajo zelo podobno notranjo formo, zunanja je – jasno – po analogiji z Banalijami: prosti verz v nekitični razvrstitvi. V prvem delu je ali poetološki problem ali veliko vprašanje ali spomin iz otroštva. Kot zaključek in pribitek na pomembno, resnejšo zasnovo v prvem pa najdemo v drugem delu čutno in/ali čustveno oziroma seksualno in/ali ljubezensko prigodico. Vedno v duhu, češ kaj velika umetnost, resna vprašanja ali teža spomina, pesniški subjekt zaposlujejo, onesrečujejo in radostijo navidezne preprostosti, kot so telesni dotik, stik, poželenje. Prav to z zornega kota pesniškega subjekta tudi šteje več.
Temačni, melanholični in celo depresivni spleen iz Banalij je v Še banalijah prevetren, prezračen. V Še banalijah je tlak vsaj malo višji, črni oblak se močno razkadi. Poželenje je še vedno tisto, ki deluje kot eksistencialna vzmet, kar ni za Mozetiča nič novega. Praznina, groza niča, samost, tema, osamljenost ... pa so ublaženi. Eksistencialna stiska se umakne iz ospredja in prepusti prostor temam, ki se odpirajo v smeri iz zasebnega v javno. Manj je krvi in več je filozofskega nizanja. Tako da tudi naslovnica, ki je modra, ustreza vzdušju zbirke.
Eno od v začetku omenjenih »pomembnih vprašanj«, je vprašanje smrti. Eden glavnih gradbenih elementov večine pesmi Še banalij je spomin oziroma spominjanje, potapljanje v otroštvo prek drobcev, okruškov, ki jih črna luknja ni posesala, ampak s časom vedno bolj naplavljajo na obalo misli pesniškega subjekta. Prav spomin vprašanje smrti razširi, ekstenzira v vprašanje o minljivosti, minevanju. Skladno s splošnim konceptom zbirke motiv smrti ni nikoli upodobljen premočno lirično. Prej bi lahko rekli – zakrito, faktično. Motiv smrti je, če primerjamo z Banalijami, povsem druge narave. Tu ne gre za »pobeg«, ampak za občutek minevanja, staranja kot naravnega procesa:
»le moji možgani, ki odmirajo, telo, ki počasi propada«.
Pesniški subjekt se torej intenzivno predaja spominu, se vanj potopi, ko ga prešine, najde njegove ustreznike v sedanjosti in ga relativizira ter se o njegovi teži tudi izprašuje. Še banalije so zgrajene iz nenehne retrospekcije. Prek spomina se konstruira pretekla in zdajšnja resničnost, ki je znosnejša od tiste v Banalijah. Tako beremo:
»Toda ali sem to sploh jaz? Lahko bi bil kdorkoli, ničesar se ne spominjam. Prva leta so v črni luknji in ne morem jih imeti za svoja.«
in
»In kje sem bil tedaj jaz, ali so drobci mojega spomina sploh kaka resničnost?«.
Kritika realij in ironija oziroma avtoironija sta kot dimenziji, poznani že iz Banalij, v Še banalijah kvantitativno in kvalitativno bolje zastopani. Kritika se sprehodi od cerkvenih obredov, črednosti, policijske države do izrazitega nasprotovanja nasilju, tako nasilju nad otroki kot tudi nasilnemu ubijanju živali na podeželskih domačijah. Kritična drža pesniškega subjekta nasprotuje tudi stereotipni žensko-moški delitvi, nesprejemanju in ožigosanju homoseksualcev. Ne nazadnje ne izpusti kritičnega tona pri omembi pesniške, literarne kritike in kritiških tekstov, ki jih imenuje kar »pretanjene analize, vodomet besedičenja«. Ošvrkne pa tudi nezainteresiranost za umetnost.
Modus vivendi je celo s stališča robnosti, homoseksualnosti, znosnejši od tistega v Banalijah, lahko bi rekli objektiviziran. Motiv psa, ki ga najdemo že v Banalijah, se v Še banalijah še bolj podkrepi, gre za nemega, a zgovornega spremljevalca, na katerega se pesniški subjekt v čustveno otopelem svetu lahko zanese z bližino, ki je bila že v Banalijah iskana. Skupek »nevarnih ljudi« postajajo tudi bližnji, tako da nista očitni čustveno preobremenjeni črno-bela polarizacija ali segregacija. Pesniški subjekt s sitnobnostjo, jadikovanjem, s »hrupom«, kot pravi, »preganja praznino«. Na polju literature se norčuje iz Pesnika in zapiše puščice, hkrati pa samokritično ugotavlja skepso do lastnega pisanja. Ne nazadnje pa celo izrazi željo po sicer kratkotrajnem – molku.
[...]
Tudi če pesniški subjekt zapiše, da ne piše za negeje, so Še banalije ena v deseterici boljših pesniških zbirk v letniku 2005, ki lahko nagovori mnoge bralce, tudi tiste brez predznakov, članskih knjižic in različnih provenienc. Kljub navideznim sorodnostim in analogijam se zbirka kaže kot samostojna, morebiti celo močnejša od z Jenkovo nagrajenih Banalij. Ta poezija ne da nobenega zadovoljivega odgovora. Ne pomirja. Samo poroča, z zavezanostjo, slika podobo. Poroča o tem, kar in kakor pač je. Zbirka nikakor ne bi smela biti spregledana pri rekonstruiranju pesniškega časa, v katerem je nastala.
[...]
Tekst o Mozetičevih Banalijah in Še banalijah je spisala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>