Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 18.2.2007, ob 14.00: Med umetnim in ljudskim (2962 bralcev)
Nedelja, 18. 2. 2007
david



V današnji oddaji bomo na kratko spregovorili o medsebojnem vplivu visoke, torej umetne glasbe in ljudske glasbe, ki odraža seveda splošno interakcijo med obema družbenima plastema. Že dolgo namreč v znanosti obstaja zavedanje, da glasba ali drugi kulturni elementi niso statičen in nespremenljiv fenomen. V tem smislu tudi pojma »avtentičnosti« in »čistosti« določenih oblik in žanrov nista primerna, saj nobena glasbena kultura ne obstaja ločeno ali izolirana od drugih kultur s katerimi je v stiku, bodisi geografsko ali kako drugače. Na tem mestu je mogoče govoriti le o bolj ali manj trdnih in bolj ali manj izoliranih glasbenih kulturah... (v celoti...)
Radio študent
Glasbena redakcija
Cigule migule
Nedelja, 18.2.2007, ob 14.00

Med umetnim in ljudskim

V današnji oddaji bomo na kratko spregovorili o medsebojnem vplivu visoke, torej umetne glasbe in ljudske glasbe, ki odraža seveda splošno interakcijo med obema družbenima plastema. Že dolgo namreč v znanosti obstaja zavedanje, da glasba ali drugi kulturni elementi niso statičen in nespremenljiv fenomen. V tem smislu tudi pojma »avtentičnosti« in »čistosti« določenih oblik in žanrov nista primerna, saj nobena glasbena kultura ne obstaja ločeno ali izolirana od drugih kultur s katerimi je v stiku, bodisi geografsko ali kako drugače. Na tem mestu je mogoče govoriti le o bolj ali manj trdnih in bolj ali manj izoliranih glasbenih kulturah.

Posebno zanimiva je v tem oziru prav interakcija med že omenjenima področjema umetne in ljudske glasbe. Skozi stoletja evropske zgodovine so se tako dvori in cerkvena glasba oplajali z ljudskim, obratno pa je tudi prihajalo do prevzemanja določenih elementov, praks in nenazadnje glasbil.

V tem oziru pa se v znanosti dostikrat bijejo tudi ideološki boji, ki na eni strani govorijo enostransko bodisi v prid čistosti ljudske glasbe in kulture, na drugi strani pa je nekoč obstajalo tudi seveda zmotno in ideološko pogojeno prepričanje, tako imenovana teorija gesunkenes Kulturgut ali po naše degredirana kultura, po kateri naj bi vsa ljudska glasba izvirala iz umetne glasbe.

Resnica je seveda nekje vmes, na tem mestu pa je potrebno upoštevati opozorilo italijanskega etnomuzikologa Roberta Leydija, ki pravi, da kljub temu, da se je ljudska glasba ponekod in včasih oplajala z umetno, se s tem praviloma ni ujemala tudi z ''ideologijo'', ki so jo proizvodi te logike izražali. Enako pa velja tudi obratno, še več. Poizkusi povzemanja ljudskih elementov v umetni glasbi v veliki večini primerov vedno zajamejo zgolj nekatere vsebinske elemente ljudske glasbe – najpogosteje melodijo – ostalo oziroma tovrstne skladbe v celoti pa vseeno še vedno odražajo predvsem duh in ''ideologijo'', ohranjajo nenazadnje formo umetne glasbe in kulture.

Na tem mestu je potrebno opozoriti še na eno dejstvo, namreč na to, kako je ljudska glaba vplivala na evropsko umetno glasbo oziroma na njen razvoj polifonije, o čemer govori avstrijski sociolog Kurt Blaukopf: »Iz teh razmislekov je razvidno, da tako imenovani organum srednjega veka, ki je sestavljen iz gibanja v paralelnih kvartah in kvintah, ni, denimo, sad cerkvene spekulacije, temveč se je razvil iz disciplinirane priredbe ljudske heterofonije« (iz Glasba v družbenih spremembah, stran 213).

Obratno je ljudska glasba seveda prevzela iz umetne glasbe in visoke kulture mnogo elementov, bodisi verzne obrazce, nekatere téme pripovednih pesmi, določena glasbila, nekatere ponarodele melodije in nenazadnje v zadnjih sto ali več letih terčno in temperirano harmonično gradnjo.

Zanimiv je v tem oziru primer slovenskega večglasnega petja, ki odraža nekatere vidike večglasnega petja iz prakse umetne glasbe, vendar je po drugi strani dovolj samosvoj, da lahko domnevamo o njegovem pretežno neodvisnem nastanku in razvoju. V prid temu govorita vsaj dve značilnosti: vodenje glasov ponavadi ne sledi pravilom iz umetne glasbe, poleg tega pa je razporeditev glasov drugačna. Vodilni glas pri slovenskem ljudskem petju namreč ni najvišji. Nad njim se vedno nahaja drugi glas, ki poje v terci in se imenuje »na čez«, včasih pa se nad njima nahaja še tretji glas, ki se imenuje tudi »na tretjo«.

Danes bomo prisluhnili šaljivi ljudski pesmi Pa pride dol z gradiščince, ki so jo leta 1989 sodelavcem Glasbeno-narodopisnega inštituta v Ljubljani zapeli moški pevci iz Zatolmina na Primorskem. Ta pesem vsebuje še eno povsem ljudsko značilnost, ki je drugače ni najti v umetni glasbi. Pevci namreč vsako kitico pesmi zapojo v drugi, ponavadi sosednji tonaliteti, ta način petja pa se imenuje tudi stopničasto petje.

CD Zapojmo lepo, zaigrajmo eno – pesem št. 13 (1.11)

Pripravil David Verbuč


Komentarji
komentiraj >>