Ponedeljek, 19. 2. 2007
barbara
Za The Winks, duo doma iz Montreala, je plata Birthday Party že osma po vrsti. Kako to, da jih še niste spoznali? Zato, ker sta večino materiala posnela v CD-r obliki in jim življenje vdahnila v količinsko majhni nakladi v domačem studiu po imenu Castle in the Clouds. Stavba je res grad, sicer zaskvotan, v katerem se od leta 2003 dogaja vrsta različnih dogodkov, s katerimi pestrijo nočno življenje montrealske mladine. Duo The Winks se je prvič srečal na pristaniškem pomolu. Tyr Jami je na svoj violončelo za mimoidoče igrala Bachove suite, Todd MacDonald pa je preoblečen v delfina delal reklamo za bližnji morski muzej. Ko je Todd zaslišal njeno glasbo je iz svojega rokava potegnil mandolino in se ji pridružil. Preostanek zgodbe boste lahko raziskovali v njunem drugem dolgometražcu Bithday Party, ki vam ga predstavljamo nocoj. (v celoti!) ...
* Za The Winks, duo doma iz Montreala, je plata Birthday Party že osma po vrsti. Kako to, da jih še niste spoznali? Zato, ker sta večino materiala posnela v CD-r obliki in jim življenje vdahnila v količinsko majhni nakladi v domačem studiu po imenu Castle in the Clouds. Stavba je res grad, sicer zaskvotan, v katerem se od leta 2003 dogaja vrsta različnih dogodkov, s katerimi pestrijo nočno življenje montrealske mladine. Duo The Winks se je prvič srečal na pristaniškem pomolu. Tyr Jami (Tajar Džemi) je na svoj violončelo za mimoidoče igrala Bachove suite, Todd MacDonald pa je preoblečen v delfina delal reklamo za bližnji morski muzej. Ko je Todd zaslišal njeno glasbo je iz svojega rokava potegnil mandolino in se ji pridružil. Preostanek zgodbe boste lahko raziskovali v njunem drugem dolgometražcu Bithday Party, ki vam ga predstavljamo nocoj.
Violončelo in mandolina torej, kot glavna inštrumenta plate. »Baročni pop« hitijo kritiki in zanesenjaki s predalčkanji. The Winks pa medtem mutirajo. Iz prvotne, bolj statične dvojine, ki je strune raztezala v bolj komorne in improvizirane jam-e, se je struktura njunih komadov nadgradila predvsem z vstopom novih, in tako kot jih pojmujeta onadva, »cikličnih« članov. Prijatelji in znanci, tudi mimoidoči, ki so se znašli v njunem vadbenem placu, so prispevali velik delež zvoka, ki vam ga kot The Winks predstavljamo nocoj. Baritonski saksofon, bobni, flavta in violina so novi prišleki, ki so njun zamolkel zvok spremenili v razigran in sproščen kolektiv. Že naslov plate nas nagovarja, da je njihovo druženje ena sama rojstnodnevna zabava. Na tej zabavi se spajajo igrivost in nebogljenost. Njihove pop strukture so skrivljene in brenčeče in prav nič konvencionalne. Njihova muhava narava se odraža predvsem v podajanju med sladkim in mehkim vokalom Tyr in norostjo ostalih članov benda. Tudi takrat, ko se vsi v en glas oglasijo kot usklajen zborček, so v ozadju nagajivi in nebogljeni. Kar je najbolj nenavadno pri The Winks je, da so kot mimoidoči kolektiv, ki pravzaprav ne obstaja, sposobni ustvariti tako vezen in uigran zvok. Očitno vsak član zase tako dobro obvlada svoj inštrument in je dovolj prilagodljiv, da so si med sabo pustili dovolj manevrskega prostora. Našli so celo prostor za tapkajoč ritem saksofonistovih podkovanih čevljcev, zvok, ki ga najbolj izrazito lahko slišite v kabarejskem komadu Correct. The Winks poleg akustičnih instrumentov eksperimentirajo tudi z elektroniko. Tudi Andy Dixon, lastnik založbe Ache, se je s svojimi aparaturami pustil zapeljati v ta njihov cikličen krog, kar se najbolj zazna v komadu Woolongong.
Čudna kemija, ki jo The Winks nosijo v sebi ni tako daleč od novodobnih montrealskih imen kot so Arcade Fire, Sunset Rubown, Frog Eyes in Wolf Parade. Očitno veter tam res piha bolj brezbrižno in razigrano.
The Winks se v uvodnem komadu Slumber Party Let's Go sprašujejo: How, how to host a party here now?. Že ob prvih taktih je ta skrb odvečna, saj na ta ironičen stavek odgovorijo z izdelkom, ki ga imate nocoj pred seboj. Veselimo se, ljudje božji!
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>