Sobota, 24. 2. 2007
MarioB
Harmonika, nekoč zaničevano glasbilo, je vse bolj slišna v domačih etno in jazz zasedbah. Še bolj kot dejstvo, da v zvočno sliko raznolikih bandov vstopa enakopravno ob drugih glasbilih, pa navdušuje njena zvenska raznovrstnost, ki jo je zaslediti v teh zasedbah. Zdaj že dobro uveljavljenim tovrstnim druščinam in njihovim meharjem (Bibičevi Madleys, Terrafolk, Brina, Čompe, Bossa de novo, Jararaja, Katalena) se je konec lanskega leta pridružil Jure Tori. Sicer soustanovitelj Orlekov, s katerimi igra od rosnega štirinajstega leta, si je za svoj projekt Reflection of Memory / Odsev spomina omislil častitiljivega gosta, avstrijskega kontrabasista Ewalda Oberleitnerja, ki v domovini velja za legendarno jazzovsko ime. (v celoti!) ...
* Harmonika, nekoč zaničevano glasbilo, je vse bolj slišna v domačih etno in jazz zasedbah. Še bolj kot dejstvo, da v zvočno sliko raznolikih bandov vstopa enakopravno ob drugih glasbilih, pa navdušuje njena zvenska raznovrstnost, ki jo je zaslediti v teh zasedbah. Zdaj že dobro uveljavljenim tovrstnim druščinam in njihovim meharjem (Bibičevi Madleys, Terrafolk, Brina, Čompe, Bossa de novo, Jararaja, Katalena) se je konec lanskega leta pridružil Jure Tori. Sicer soustanovitelj Orlekov, s katerimi igra od rosnega 14-ega leta, si je za svoj projekt Reflection of Memory / Odsev spomina omislil častitljivega gosta, avstrijskega kontrabasista Ewalda Oberleitnerja, ki v domovini velja za legendarno jazzovsko ime.
Tori, ki je za ta odličen album prispeval vseh enajst skladb, se je dodobra odmaknil od veseljaške in razigrane godbe Orlekov, saj ponuja na albumu zvečina melanholične, lirične, umirjene skladbe, ki se poigravajo z različnimi idiomi, tako iz popularnoglasbenega kot tradicionalnega kotla (boogie woogie, musette, valček ipd.), a jih vešča glasbenika zasukata nekako po svoje.
Ti različni stili se med seboj ves čas prepletajo, saj ena sama skladba redko zazveni v enem in istem slogu ali vzdušju. Intimno vzdušje glasbenika poudarjata z včasih zelo minimalističnim pristopom. Pričarata ga s tihimi pasažami, kjer se tema počasi ponavlja, nosilna melodija pa se vije v komaj slišnih registrih (tudi Oberleitnerjeve strune takrat zvenijo, kot bi nanje igral z dihom), kar ustvari – kljub minimalnim vložkom – občutek razkošne in izredno sugestivne zvočne pokrajine.
Ta intimizem ni značilen za celoten album, kajti na njem slišimo tudi bolj žive skladbe, ki bi se imenitno podale k atmosferi kakšne prijetne in precej obljudene kavarnice. Album Odsev spomina tako nenehno izjemno domiselno balansira med atmosferičnimi in razživetimi skladbami, med spomini na pretekle sloge in novo muziko, med stilsko izpiljenostjo ter večžanrskostjo.
V nekaterih skladbah je zaznati šegavost, nagajivost, ki povleče na kakšne hudomušne barske šansone kakega Toma Waitsa ali našega Iztoka Mlakarja. Ti komadi kar kličejo po tem, da bi jih dodatno »oglasili«, da bi torej v mično glasbeno podobo prilimali še glas. Resnici na ljubo je takih komadov le za vzorec in v bistvu sodijo med živahnejše, ki služijo kot vez med zvečina zasanjanimi zvočnimi pokrajinami, ki se imenitno prelivajo druga v drugo.
V skladu z naslovom, ki si ga je Tori sposodil pri naslovu razstave fotografa Antonia Živkoviča, preveva album občutek refleksije, reminiscence, potapljanja, pesniškega tuhtanja, čemur pripomorejo tudi naslovi skladb, kakršna sta denimo Ples dreves ali Sijaj v temi ter simpatični minimalistični poetični opisi v spremni knjižici. Tudi zato se Reflection of Memory / Odsev spomina razgrinja kot izjemno poetično glasbeno delo, odlično posneto ter odigrano s srcem in dušo, ob katerem poslušanju nam bodo njegove premišljene mile zvočne rime in uživaško nizanje prosto zvenečih verzov še dolgo odmevalo v spominu.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>