Četrtek, 22. 2. 2007
Recky
Recky recenzira koncert Eagles Of Death metal v Media Parku (v celoti!) ...
EAGLES OF DEATH METAL, 20. 2. '07, Cvetličarna- Mediapark, Ljubljana
* »Ima li nade za nas?« je naslov sluzastega hita nekega Dalmatinca in ne boste verjeli, ta naslov oz. vprašanje je prišlo na misel piscu teh besed pred torkovim koncertom ameriške zasedbe Eagles of Death Metal v Mediaparku. Namreč, kako zaradi katastrofalne rock ponudbe, ki je na ravni kakšnega Celovca, drugače ugotoviti, ali pri nas sploh še obstaja zdrava rock publika, neka kritična masa ljudi, ki jih zanima sodoben, aktualen in hkrati drugačen rock 'n' roll?
Na eni strani so mainstreamovski koncertni ponudniki, ki folku ziheraško prodajajo stare mumije a la Deep Purple ali recimo odsluženega Briana Adamsa, ob tem seveda mastno zaslužijo, hkrati pa jih naivni in nezahtevni publiki predstavlja kot koncerte leta. Na drugi strani je klubska ponudba bolj ali manj še neuveljavljenih rock izvajalcev, kjer se zbira zgolj maloštevilna, a vseeno ljubiteljska publika, ki se skoraj v celoti pozna tudi osebno. Po torkovem koncertu smo lahko, vsaj v tem smislu, dosti bolj pomirjeni. Mediapark je bil poln, še najbolj razveseljivo pa je, da je koncertu prisostvovala predvsem mlada, tudi najstniška publika. Če je to vpliv MTV Adria, ki je dogodku namenila solidno pozornost, ne vem, je pa vsekakor kul. Tako kot je rock ponovno kul tudi med najstniki na zahodu, predvsem Angliji in Nemčiji.
Torkov večer so odprli The Spores, bend, ki je bil neznanka vse do samega nastopa. Edina informacija je bila, da gre za skupino pevke Molly McGuire, znano po sodelovanju s Queens of the Stone Age na albumu Songs for the Deaf, snemala je z Markom Laneganom na albumu Bubblegum ter sodelovala z Nickom Oliverijem in Mondo Generator. Skratka, izkušena bejba z dobrimi referencami. No, The Spores so ponudili samosvojo kombinacijo samplov, plesnega in z riffi podprtega rocka, malce psihedelije in elektronike, vse skupaj pa je zvenelo kot nekakšna kombinacija pevk Björk in PJ Harvey. Molly v videzu ulične barbike in njena skupina so pustili soliden vtis, tudi s samosvojo priredbo pesmi Sound of Silence, kateri so vpletli besedilo Should I Stay or Should I Go.
Po polurni pavzi so oder zasedli Eagles of Death Metal. Izstopal je vodja Jess Hugges, ki je vidno narajcano, nemirno, s prepoznavnimi mustačami, v mornarski majčki, raybankami in nazaj zalizano frizuro, začel nagovarjati publiko, predvsem bejbe. Pridružili so se mu še Dave Catching, izkušen kitarist, za njim visoki dolgolasi Meksikanec na basu, ki je zgledal, kot da bi na oder prišel direkt s snemanja filma Quentina Tarantina, in bobnar, čigar ime mi je ušlo. Ja, Josha Hommea ni na turneji, zato pa mu je bil bobnar podoben vsaj po videzu.
In špil se je pričel. Začeli so udarno, z nabritim in riffoidnim Don't Speak, s plošče »Death by Sexy«. Čisti užitek. Bend odlično razpoložen, prav tako občinstvo in zabava se je pričela. Ja, zabava je del nastopa Eaglesov, predvsem po Jessovi zaslugi, ki ob nastopanju vidno uživa in si daje duška. Njegov falseto je bil že malce načet, na to je občinstvo opozoril že sam, a zaradi tega se ni sekiral nihče od prisotnih. Njegov nastopaški, rahlo mačo, a vendarle simpatičen nastop je nadomestil tudi ta manjko. Sledil je izbor trinajstih komadov iz obeh izdanih albumov, s katerima so ohranjali visoko tenzijo in dobro razpoloženje vse do konca prvega dela nastopa, ki so ga zaključili z I Only Want You.
Minutni pavzi je sledil še set parih komadov, med katerimi je izstopal venček priredb, med njimi New Rose od The Damned, Beat on the Brat od Ramones in Brown Sugar, katerega originalni izvajalci so Rolling Stones. Tudi ta izbor veliko pove o mentalnem profilu Eagles of Death Metal. Nastop so triumfalno zaključili s Speaking in Tongues.
Roko na srce, v torek v glasbenem smislu nismo slišali nič revolucionarno novega, zato pa smo priča izvrstnemu rock koncertu, ki je imel vse elemente odlične zabave. Dobro atmosfero, odlično razpoložen bend, kateremu bi razen na momente predolgih pavz med komadi, težko očitali kakšen prazen hod in občinstvo, ki je na nastopu vidno uživalo. Nasmehi na obrazih prisotnih so po zaključku povedali vse. Čisti rokenrol hedonizem.
Na Eagles of Death Metal je neizmerno užival Recky
Komentarji
komentiraj >>