Cankarjev dom se tudi letos ponaša s številnimi gostovanji, s katerimi poskuša zadovoljiti vedno bolj razvajeno občinstvo naše prestolnice, ki v zameno za svoj obisk zahteva visoko programsko kvaliteto. Tako se je na odru velike Gallusove dvorane v začetku tedna imela zgoditi predstava dvomljivega naslova vsprs, a preverjenega testà njenih oblikovalcev. Gre za skupino Les Ballets C. de la B., ki se pod umetniškim vodstvom Alaina Platela predstavlja s pisano mednarodno zasedbo.

Programski vodje naše vele institucije pa so tokrat le precenili odmevnost plesnega kolektiva in navdušenje potencialnega občinstva. Morda tiči razlog tudi v bližajočem se festivalu Gibanica, na katerem se predstavlja dobršen delež slovenske plesne klientele, ki sicer tudi sama redno obiskuje tovrstne predstave. A kakorkoli si že bodi, prvi večer je občinstvo komaj zmoglo zasesti parter, pa še ta ni zdržal poln do konca, saj je veliko obiskovalcev dvorano namreč zapuščalo že pred samim koncem.

In kaj jih je tako prestrašilo? Najbrž predvsem ugotovitev, da se za imenom Les Ballets ne skriva nič tovrstni tehniki podobnega. Bežeč del občinstva je, kot je bilo moč ugotoviti, spadal v generacijo najstarejših, ki se je nadejala krinolin, piruet, togih teles in zategnjenih nasmeškov, dobil pa je vse kaj drugega.

Vsprs je sestavljanka dveh medijev, plesa in glasbe, ki se oba odvijata na odru, medsebojno prepletata in dopolnjujeta. Glasbeno ospredje tako zastopa manjša skupina inštrumentalcev ter pevke, ki tvorijo mešanico benda in orkestra. Njihove melodije po navdih segajo v daljno preteklost Monteverdijevega časa, ki ga s pomočjo saksofona, tolkal, bas kitare in ostalih klasičnih glasbil posodobijo. Sopranistka Cristina Zavalloni se odlično znajde v prehajanju iz baročne v moderno interpretacijo, med katerima se giblje glasbena spremljava.

In zdaj končno k plesu. Tega ustvarjajo telesa desetih povsem različnih plesalcev, ki naj bi nas po gledališkem listu sodeč, očarali s svojo gibčnostjo. Dokaz o nedvoumnosti te napovedi se pojavi že takoj na začetku v obliki male plesalke, katere zvijanje presega meje človeške zmogljivosti in postavlja pod vprašaj pomen same telesne estetike. A ravno ta nikakor ni zanemarljiv element Platelove stvaritve. V njej se nastopajoči ponašajo z ličnimi kostumi, vizualni učinek estetike pa doprinese še ogromna bela konstrukcija, ki izpostavi nove prostorske možnosti gibanja.

Gre za pravi show – vsak plesalec tako dobi svojih pet minut slave, v katerih pokaže, kar najbolje zna. Večina se seveda odloči za ples, nekaj pa jih stavi na bolj igralsko interpretacijo svojih vložkov, s poudarkom na preprostem humorju. Najbrž ni naključje, da ravno ti niso tako vešči gibanja kot njihovi so-nastopajoči, a očitno spektakelska struktura zahteva trenutke lahkotne sprostitve.

In kaj je to, kar predstavo loči od množice podobnih kompozicijskih zasnov, ki se plešejo dandanes? Gre predvsem za izvedbo dveh tem, in sicer norosti ter trans plesa afriških ljudstev. Plesalci se tako ves čas gibljejo v prostoru teh dveh sfer, ki se sploh nujno ne izključujeta, prej obratno. Trans, ki je umskemu zahodnemu človeku dokaj neizkustveno področje človekove zavesti, se v plesu izraža predvsem v sunkovitih tresljajih, ki telo postopno prevzemajo in zapeljejo, dokler ta ne izgubi nadzora nad samim seboj. Čeprav plesalci obvladajo svoje početje, se zdi, da se pogosto v resnici prepustijo gibanju in pozabijo, da so na odru.

Plesalci skozi spačeno obrazno in telesno mimiko bijejo svoj notranji boj in izpiljene koreografije v trenutkih največje vznesenosti razbijejo v pravo kolektivno histerijo, ki divje gibe še spodbuja z množico krikov. Trans omogoča pot v neznana polja podzavesti, v kateri plesalci skozi brezglavo gibanje in ob pomoči glasbe odkrivajo svojo norost. V fizični izraznosti notranje frustracije pokažejo svojo ranljivost in ravno spoznanje, da si jo delijo vsi, končno privede do skupinske tresoče koreografije.

Ravno ta iskrenost njihovih teles gledalcu omogoča doseči empatijo stanja, v katerega so se podali nastopajoči. Zaradi intenzivnosti doživetega se lahko znajde v dveh skrajnostih; podoživi občutek kolektivnega spomina na pračloveške plesne obrede, ki ga očaranega prikuje na stol, da ob koncu navdušeno kliče »bravo!«. Ali pa taista sila, ki nagovarja nezavedno v njem, pri tem naleti na odpor gledalčevega uma, kar se zrcali v begu iz dvorane.

Vsprs-sala se je Alja