Sreda, 28. 2. 2007
bruc
V zadnjem obdobju se na popularno glasbeni sceni pojavlja vse več rock bendov, ki se nesramežljivo spogledujejo s kombiniranjem rockovskih in soulovskih glasbenih slogov. Verjetno so pri tem početju najbolj prepričljivi The Bellrays, ki se od tipičnega detroitskega rocka vse bolj usmerjajo v soulovske vode. The DT's prav nič ne zaostajajo s svojim nekoliko tršim rock'n'soul pristopom. Omenjenima ameriškima zasedbama so se pridružili tudi Švedi Dollhose. Gojenci Michaela Davisa, basista legendarnih MC 5, so pod njegovo producentsko taktirko posneli obetajoč prvenec »The Rock and Soul Circus«. Skupaj z MC 5 so se leta 2004 pojavili na ameriških odrih in kasneje močno prodrli tudi v Evropi. Očiten odrski napredek je bil razviden tudi na lanskoletnem pomladanskem nastopu v Orto baru. Bend je v živo resnično blestel in popolnoma razblinil mešane občutke z njihovega prvega ljubljanskega nastopa, pred parimi leti. Od Dollhouse smo zaradi odlične odrske kondicije pričakovali tudi zanimiv studijski izdelek. Napovedovali so ga že spomladi lanskega leta, a se je na policah glasbenih trgovin znašel šele ob koncu novembra. (v celoti!)
* V zadnjem obdobju se na popularnoglasbeni sceni pojavlja vse več rock bendov, ki se nesramežljivo spogledujejo s kombiniranjem rockovskih in soulovskih glasbenih slogov. Verjetno so pri tem početju najbolj prepričljivi The Bellrays, ki se od tipičnega detroitskega rocka vse bolj usmerjajo v soulovske vode. The DT's prav nič ne zaostajajo s svojim nekoliko tršim rock'n'soul pristopom. Omenjenima ameriškima zasedbama so se pridružili tudi Švedi Dollhose. Gojenci Michaela Davisa, basista legendarnih MC 5, so pod njegovo producentsko taktirko posneli obetajoč prvenec »The Rock and Soul Circus«. Skupaj z MC 5 so se leta 2004 pojavili na ameriških odrih in kasneje močno prodrli tudi v Evropi. Očiten odrski napredek je bil razviden tudi na lanskoletnem pomladanskem nastopu v Orto baru. Bend je v živo resnično blestel in popolnoma razblinil mešane občutke z njihovega prvega ljubljanskega nastopa pred parimi leti. Od Dollhouse smo zaradi odlične odrske kondicije pričakovali tudi zanimiv studijski izdelek. Napovedovali so ga že spomladi lanskega leta, a se je na policah glasbenih trgovin znašel šele ob koncu novembra.
V bandu se že vse od prvenca vrstijo zamenjave, ki prav gotovo vplivajo na zvok celotne zasedbe. Kmalu po prvencu jih je zapustil kitarist Andreas Head in tako so ostali le še trije: gonilna sila vokalist Chris Winter, basist Yoda Chrome in bobnar Marcus S. Davis. Andreas Head se očitno v zadnjem času vrača v bend, vendar zamenjav še ni konec, saj jih je po snemanju nocoj obravnavanega albuma zapustil tudi basist Yoda Chrome, ki trdi, da se njihovi glasbeni interesi preveč razlikujejo. Sam si želi bolj punkovskega zvoka in zato se bo raje posvetil svojemu novemu projektu. Prav nesoglasja v zasedbi so verjetno botrovala k nekoliko manj žlahtnemu drugemu albumu.
Če primerjamo »Royal Rendez Vous« s prvencem ali s še bolj prepričljivim 10' E.P.-jem iz leta 2005, ne moremo biti pretirano navdušeni. Nekega občutnega napredka v njihovih skladbah ni zaslediti. Tehnika igranja sodelujočih je sicer v primerjavi s preteklostjo bolj prepričljiva. Tudi zvočna celota je bolj prečiščena in neoporečna, toda morda prav to odvzame njihovim skladbam notranji žar in napetost. V naši zavesti namreč po večkratnem poslušanju ostajajo mešani vtisi.
Za produkcijo albuma je poskrbel Nicke Royale, ki že vrsto let vztraja tudi kot gonilna sila švedskih rockovskih prvokategornikov Hellacopters. V smislu produkcije albumu pravzaprav ne moremo podati negativne ocene. Nicke Royale je uspel približati Dollhouse zvoku zasedb, po katerih se zgledujejo. Vrnil jih je k rockovskem zvoku iz konca šestdesetih let, kamor so pravzaprav Dollhouse želeli že vse od svojih začetkov. Le stežka bi na prvo žogo lahko ugotovili, da je bil album posnet v letu 2006. Zvok Winterjeve legendarne kitare »Rickenbacker« je namreč presunljivo prepoznaven. Tudi ostali inštrumenti so zabeleženi jasno in razločno, vendar z značilnim »retro« rockovskim navdihom.
V primerjavi s prvencem je bend v svojo izraznost vpletel več soulovskih prijemov, kar mu lahko štejemo v plus, saj je tako njihova godba pridobila na dinamiki in raznolikosti. To so dosegli tudi z bluesovskimi vložki, na primer s skladbo »The Worried Blues«. Slogovne navezave na detroitsko sonično eksplozijo, z MC 5 na čelu, so še vedno več kot očitne. Po drugi plati je v »rock'n'soul« interpretaciji švedskih rockerjev še vedno močno prisoten zvočni zgled prototipa Led Zeppelin. Če nič drugega, potem to dokazuje Winterjev vokal, ki skuša nenehno koketirati z glasovnimi akrobacijami Roberta Planta. S tega vidika je morda kljub vsemu bolje pobrskati po svojih fonografskih arhivih in si privoščiti kakšno originalno verzijo. Ravno tu nastopijo težave, ki albumu odvzemajo sijaj. Kronično pomanjkanje originalnosti je kritična točka te zasedbe. Zgledovanje in tipanje v smeri preteklosti, brez dodanih lastnih idej, ni ravno izvirno. Kako to, da morajo kljub svoji odraslosti Dollhouse nenehno prepevati o težavah z nežnejšim spolom in to na tako pretenciozen, mačističen način. Kot da se v sodobni družbi ne bi dogajalo nič pomembnejšega in omembe vrednega. Pretirano navezovanje na rockovski mačizem iz konca šestdesetih let je v primeru Dollhouse nepotrebno.
Drugi album švedske zasedbe nas torej ni povsem zadovoljil. Po slogovni plati je sicer moč čutiti določen napredek, vendar vsebinska plat celote močno šepa. Nič zato, nepozaben žur je možen ob obisku njihovih živih nastopov. Na koncu lahko dodamo še nevsiljivo opozorilo: tistim, ki se navdušujete nad nenehnimi novostmi in sodobnimi popularno glasbenimi aktualnostmi, odsvetujemo participacijo pri obravnavanem albumu. Obstajajo tudi drugi, ki so jim tako imenovane »retro« rockovske godbe bolj domače in imajo do takšnih glasbenih izraznosti nekoliko bolj hedonističen odnos. Slednjim je užitek kljub našim skeptičnim pripombam zagotovljen.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>