Sreda, 7. 3. 2007
outlaw
Ko sta Chris in Carla nedavno objavila novi album Fly High Brave Dreamers, sem pomislil, da zgolj pod drugim imenom nadaljujeta izročilo zasedbe The Walkabouts, ki je domnevno prenehala z delom. Da bi naj prenehala z delom, sem sklepal po raznih vidikih, tudi porokah in ostalih osebnih okoliščinah članov zasedbe. Chris in Carla pa sta tako ali tako ustanovna in osrednja ustvarjalna člana te zasedbe, torej bi bilo videti, da je sklep jasen. A ni čisto tako: skupina The Walkabouts, kot poudarja Chris Eckman, še vedno obstaja in se bo naslednje leto spet zbrala za novi album in za novo turnejo. Chris Eckman pa je pisec večine pesmi tako v zasedbi The Walkabouts kot v dvojici Chris & Carla. Tudi na pričujoči plošči Fly High Brave Dreamers. V čem je torej razlika med pesmimi, ki jih posnamejo The Walkabouts, in pesmimi, ki jih posnameta Chris & Carla? Če smo ugibali, da je bila včasih dvojica Chris & Carla na delu, ko je zasedba The Walkabouts počivala, pa bi sedaj lahko ugotavljali, da se Chris Eckman, kot sam pravi, v posameznih oblikah svojega dela osredotoča na posamezne vsebine. Da torej glede na zamisel, ki jo ima, napiše niz pesmi sorodne vsebine, ki jih potem nameni določeni obliki izvedbe. Vodilo, rdeča nit njunega, torej Chrisovega in Carlinega, početja na tem albumu so pesmi upanja. Pesmi, ki se sučejo okoli vsebine, ki jo Chris Eckman povzame kot upanje. Sam pravi, da je hotel napisati pesmi z več optimizma, bolj svetle pesmi. Zato letite visoko hrabri sanjači. (v celoti!)
* Kadarkoli se pojavi kaka plošča Chrisa Eckmana in Carle Torgerson, ki jo podpišeta kot Chris & Carla in ne kot The Walkabouts, se začnem spraševati, ali je mogoče zasedba The Walkabouts razpadla. Tega pogojnega refleksa se očitno ne morem znebiti že od njunega prvega studijskega albuma pod tem imenom, Life Full of Holes, iz 1994. leta. Pred tistim albumom sta kot Chris & Carla objavila intimni koncertni album Shelter for an Evening s posnetki njunih nastopov v obliki akustične dvojice 1993. leta, malo zatem, torej 1995. leta pa še eno koncertno ploščo Nights Betweens Stations, ki sta jo posnela na nastopu v Solunu v Grčiji s tamkajšnjimi glasbeniki, imenovanimi Mylos All-Stars. 1998. leta sta kot Chris & Carla objavila še eno studijsko ploščo z naslovom Swinger 500, poimenovano po modelu orgel. Resda je 1999. leta izšla še ena njuna koncertna plošča, in to z naslovom In Ljubljana, ki pa prinaša posnetek njunega nastopa iz Ljubljane iz 1995. leta, torej iz časa albuma Life Full of Holes. Mogoče bomo posnetke s tega albuma poslušali v oddaji Izven zakona ali za osvežitev spomina kar v oddaji Koncert Radia Študent - pred njunim nastopom v KUD-u France Prešeren 22. marca letos.
Medtem se je že izkristalizirala domneva, da Chris in Carla po eni strani pod tem imenom nastopata, ko matična zasedba The Walkabouts počiva, po drugi strani pa ime Chris & Carla uporabita, ko sodelujeta z drugimi glasbeniki in ustvarjalci. Recimo z omenjenimi grškimi glasbeniki, pa s člani zasedbe Tindersticks, Thin White Rope, Bad Livers, s Petrom Buckom iz skupine REM in z drugimi. Za povrh je ob neki priliki Chris Eckman v zvezi z ugibanjem o razmerju med zasedbo The Walkabouts in duom Chris & Carla povedal, da pojmuje The Walkabouts kot rock zasedbo. Torej bi lahko sklepali, da pod imenom Chris & Carla objavlja svoje pesmi, ki ne sodijo v okvir zasedbe The Walkabouts, hkrati pa si lahko bolj sproščeno privošči izvedbe pesmi drugih ustvarjalcev, ne da bi se kdo spraševal, ali mu je mogoče zmanjkalo lastnih pesmi.
Devet let po zadnji plošči pod imenom Chris & Carla, torej po omenjeni studijski plošči Swinger 500 iz 1998. leta, sta se Chris & Carla ponovno oglasila z novim studijskim albumom. Spet sem začel ugibati, kaj je z The Walkabouts, še posebej, ker se je recimo Terri Moeller medtem poročila s Paulom Austinom, ki je menda tudi zato prepustil skupino Willard Grant Conspiracy Robertu Fisherju. Vendar je Chris Eckman zagotovil, da skupina The Walkabouts še obstaja in da je Terri Moeller še vedno bobnarka. The Walkabouts naj bi se ponovno zbrali naslednje leto za novo ploščo in za spremljajočo turnejo. Hkrati je, za razumevanje pričujočega albuma Fly High Brave Dreamers potrebno vedeti, da Chris Eckman sam poudarja, da piše pesmi z mislijo na posamezne projekte. Da ima torej že, ko piše pesmi, v mislih tudi, kdo jih bo izvajal. In še drugače: da, tako pravi sam, se zelo osredotoča pri pisanju pesmi in da pesmi, ki trenutno nastajajo, nameni projektu, s katerim se trenutno ukvarja. Torej se mu doma ne nabirajo pesmi, ki bi jih potem razvrščal glede na posamezne projekte, temveč pesmi sproti uporabi.
V tem okviru je pomembno vedeti še, da si je Chris Eckman pričujoči novi album, ki sta ga s Carlo Torgerson objavila pod imenom Chris & Carla, vsaj deloma zamislil kot zbirko pesmi, katerih vodilna vsebina bo upanje, optimizem. Sam pravi, da se je želel odmakniti od otožnih razpoloženj, s katerimi radi povezujejo njegove pesmi. Album Fly High Brave Dreamers sicer ni konceptualna plošča, vendar seveda ob povedanem postanemo pozorni na omenjeno rdečo nit. Torej začnemo v pesmih iskati sestavine upanja in podobno. To pa postane zanimivo početje ob določenih pesmih. Recimo v pesmi Raise Them Hands, ki jo je Chris Eckman opisal kot nekakšen psihedelični zgodovinski poduk, navdahnjen s pesmimi Boba Dylana in Walta Whitmana. Besedilo te pesmi, v kateri se odvija pripoved, postavljena sicer v konec šestdesetih in v začetek sedemdesetih let, se konča z ugotovitvijo: »Tako neumno, da mora celo on to vedeti.« Kdo je on, si lahko mislimo ob vrstici besedila malo prej, ki se glasi: »Idiotski sin in njegov harem idiotskih bratov«. Zdi se mi, da ta »idiotski sin« ne vzbuja kaj pretirano upanja niti za Ameriko niti za ostale v svetu. Vendar če Chris Eckman pravi, da so pesmi polne upanja, potem lahko dodam, da pač upam, da ve, kaj govori. Da torej tudi v tej pesmi, tudi v tej zgodovinski lekciji lahko vidimo žarek upanja. No, prav omenjene pesmi Raise Them Hands v nocojšnji Tolpi bumov ne boste slišale in slišali, seveda zaradi pomanjkanja časa. Spustili bomo še eno pesem, Love Sleeps Late. S težkim srcem, tudi zato, ker so to pesem Chrisu in Carli pomagali posneti Al Deloner (svoj čas v skandinavski zasedbi The Midnight Choir), pa Jason Victor, sodelavec Steva Wynna, ki je sodeloval tudi v zadnji reinkarnaciji zasedbe Willard Grant Conspiracy, pa naš basist Jani Hace in naš bobnar Sergej Ranđelović. No, vse omenjene bomo slišali vsaj v par drugih posnetkih. Tu pa je naslednja razsežnost početja Chrisa in Carle. Namreč: v zasedbi The Walkabouts delujejo kot tesno povezana skupina starih prijateljev, celo sorodnikov, ki se poznajo vsaj četrt stoletja. Pod imenom Chris & Carla pa si lahko privoščita srečanja in sodelovanja z raznimi in raznolikimi drugimi ustvarjalci. Na albumu Fly High Brave Dreamers so, ob omenjenih Alu Delonerju in Jasonu Victorju, slovenski - in en hrvaški - glasbeniki, s katerimi sta se v zadnjih letih v Ljubljani nastanjeni Chris Eckman in Carla Torgerson srečala in spoznala na razne načine. Tudi preko snemalca Janeza Križaja in sodelovanja z zasedbama Hic et Nunc ter Bambi Molesters. Tako na plošči sodelujejo tudi Dalibor Pavičić iz Bambi Molesters in Bernard Kogovšek in Tomi Popit iz Hic et Nunc, pa še par glasbenikov: od bobnarja Luke Šaleharja, preko basista Žige Goloba, do trobentača Andreja Jakuša in Chrisove žene Ande. Omenjeni glasbeniki se pojavljajo v posameznih pesmih, pač glede na potrebe vzdušja določene pesmi. Chris in Carla tudi sama odigrata ali proizvedeta vrsto zvokov. Kar se tiče njunih vokalnih prispevkov, torej vprašanja, katero pesem odpoje kdo od njiju, pa je stvar spet razmeroma enostavna: pesem odpoje tisti, katerega glas ustreza vzdušju ali vsebini pesmi. Čeprav tudi to pravilo ni absolutno. Chris Eckman kot primer odstopanja od tega načela navaja pesem Ice Station Zebra, ki v prvi osebi pripoveduje zgodbo pilota. Predvideno je bilo, da bo pesem odpel on, želela pa je poskusiti Carla. Tako sta dobila zanimiv ženski zorni kot.
Vsega o posameznih pesmih nam ni treba povedati, odkrivajte same in sami in seveda uživajte ob raznolikosti zvokov ter večplastnosti in sugestivnosti vsebin besedil. Album Fly High Brave Dreamers lahko deloma postavimo ob bok prejšnjima studijskima ploščama Chrisa & Carle, torej Life Full of Holes in Swinger 500, deloma pa ga moramo jemati kot popolnoma samosvoje in samostojno delo. Na omenjenih njunih prejšnjih dveh studijskih ploščah je bilo namreč več navezav na ameriško kulturno izročilo, od countryja do folka. Tokrat so ne zgolj udeleženi glasbeniki proizvedli drugačen zvočni okvir, pa hkrati spet dovolj prepoznaven za opus Chrisa Eckmana. Torej album in pesmi, vpete v njegov prepoznaven ustvarjalni izraz, hkrati pa nikakršno ponavljanje obrabljenih vzorcev. Sveže zveneča, močna plošča, hkrati raznolika in spet z razvidnimi povezovalnimi nitmi. Odnos do nje pa boste tako ali tako na koncu vzpostavljale in vzpostavljali vi sami, poslušalke in poslušalci. Na podlagi naslednjih izbranih pesmi: At the Twilight's Last Gleaming, Things We Should Have Known, Ice Station Zebra, Taking Leave Of Our Senses, Long Slow River, Rising Backwards, Whatever It Takes, Fly High Brave Dreamers in zaključne, priredbe pesmi Salad Days skupine Young Marble Giants. Razlog za vključitev te pesmi te skupine na njun album je Chris Eckman pojasnil nekako takole: »Oni so tako enostavni, da so pravzaprav epski. Majhne poteze lahko zelo široko odmevajo.« In ta opis bi lahko uporabili tudi za početje Chrisa & Carle.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>