Specializirana razstava Homokavst, ki smo si jo imeli v Ljubljani priložnost ogledati konec januarja 2006, je odstrla delček zamolčanih in preziranih zgodb homoseksualnih posameznikov, skupin in njihovih usod med nacizmom in fašizmom v Evropi. Po dobrem letu dni smo v slovenski prestolnici dobili uprizoritev, ki z dramskim tekstom prispeva k zapolnjevanju vrzeli manj poznane preteklosti. Uprizoritev z omenjeno razstavo nima seveda nič skupnega, razen širše tematike. Seveda brez taboriščne izkušnje, predvsem gre za problematiziranje ujetosti ženske v moško telo, torej neznosnost ujetosti v drugačnost od splošno sprejetih družbenih norm, vse to prikazano v nekem zgodovinskem obdobju.

Okvirna zgodba: Travestit Charlotte von Mahlsdorf je bil rojen kot Lothar Berfelde leta 1928 in je preživel tako nacizem Tretjega rajha kot totalitarizem Vzhodne Nemčije. Lottina zgodba, zgodba ženske duše, ujete v moško telo, prav zaradi drugačnosti in robnosti razkriva drobce preteklosti, tudi zelo krute. Lok se vije od tetinega sprejemanja njene drugačnosti, očetove surovosti in nasilnosti do nje in matere v mladosti do pogojno opravičenega njenega umora očeta ter sodelovanja z obveščevalno službo, ne nazadnje do prijateljevanja s homoseksualcem in srečevanja z resničnim ameriškim pisateljem, tudi avtorjem drame. Zadnjih nekaj let, pred usodnim in sklepnim obiskom svojega berlinskega muzeja, kjer med poslušanjem glasbe umre, pa Charlotte preživi na Švedskem.

Da ne bo pomote: doslej izpostavljeni tako tematska razsežnost dramskega teksta, ki je strnila zbrano gradivo, kakor tudi dodelana struktura, ki številne fragmente poveže v koherentno enoto, sta kompomenti, ki se vežeta na tekst. Seveda prispevata k uprizoritvi. Po drugi strani pa prav zaradi zahtevne zgradbe, precej zagonetne vsebine in nizanja fragmentov se zdi, da se je dramski tekst postavil pred režiserja, scenografa in igralca Ekarta kot velika preizkušnja. Interier med uprizoritvijo z lučnimi efekti Andreja Hajdinjaka in različnimi glasbenimi vstavki skupine Silence spreminja specifiko in nas pomikal po časovni premici in prostorskih koordinatah. In prav tema oziroma zatemnitev daje ritem in dinamiko prizorov. Prečiščena predstava, ki si ne svetlobnih ne glasbenih efektov ne jemlje za dekor. Razvejano in dolgo zgodbo gradi vendarle na tekstu in upodobitvah zgodbe travestita prek številnih likov. Vsakršen vnos na oder Duše Počkaj je pri obravnavani predstavi osmišljen, minimalen. Tudi kostumi Elene Fajt.

Ne gre izpostaviti le smiselne režijske postavitve, Primož Ekart v uri dvajset odigra v hitrem tempu karakterno zelo različne like v dialogih. Poleg za vsak lik izdelanega specifičnega premikanja po odru, giba, kretenj in mimike različne karakterje gradi predvsem z vsakemu od njih dodeljeno dikcijo, barvno intonacijo glasu in jezikovnim registrom. Pri tem pa ne zapade v klišejsko stereotipne predstave, ki jih gojimo o npr. travestitih ali gejih ali politikih ali televizijskih novinarjih. Ekart v Poročeni s seboj ne zapeljuje s predvidljivimi in poceni, lahkotnimi triki. Pravzaprav ne zapeljuje z ničemer. Fragmente prikaže odmerjeno, skopo, z minimalizmom. Dramski in dramaturški lok vleče smelo, nevsiljivo, brez suspenza tako ritma kot odrske dinamike.

Lik Charlotte von Mahlsdorf je vse prej kot nesimpatičen. Namreč življenjske zgode in nezgode drugačnih zlahka lahko zapadejo v vlogo žrtve in patetičnega samopomilovanja. Vendar ne! Lotte, ki jo Ekart upodobi povsem neizumetničeno, je trdna, iznajdljiva, pogumna, odločena, šarmantna oziroma karizmatična, umirjena in pomirjena, čeprav ujeta v telo drugega spola. No, takšna je verjetno tudi zares bila. In ne le, da ameriškemu piscu teksta Wrightu uspe prelivati grenko-trpko in navihano-humorno noto. Tudi uprizoritvi v Cankarjevem domu uspe gledalca predvsem zapeljati v svojo zgodbeno razsežnost in atmosfero.

In ker prav z že omenjeno dinamiko ne pusti dihati, hkrati pa dozira trenutke, ko nas zgodba šokira, prizadene, osupne ... Takoj zatem pomiri z vehementno eleganco samozavestnega in pozitivnega pogleda na svet glavne Lotte ... In spet vrže v povojni totalitarizem, takoj za tem v današnje berlinsko velemestno vzdušje pisateljeve sobice ... In celo v največji nemški televizijski šov z voditeljem Ziggyjem ... Je vse, kar gledalcu ostane, ko zapusti predstavo, simbolična slika malega Lotharja, ki v živalskem vrtu z obema rokama objema dva tigrova mladiča, vsakega na svoji strani. In seveda skorajšnja garancija, da predstave še nekaj časa ne bo pozabil. Pa ne zaradi zgodbe, teksta, predvsem zaradi uprizoritve Poročena s seboj.

Poročeno s seboj je obiskala Petra Koršič.