Nedelja, 11. 3. 2007
zoranp
Prisotnost pianista in skladatelja Steva Klinka na tukajšnjem jazzovskem prizorišču je zagotovo pomembna obogatitev tovrstne ponudbe. Ob samih glasbenih kvalitetah njegovega dela morda ravno zaradi tega, ker z njim ni »zlepljen«, ker ni zrasel neposredno iz njega, pač pa v svojem dosedanjem »nomadskem« ustvarjanju vanj dovolj pogosto vstopa ter v tukajšnji ponudbi tovrstnih glasbenih praks z lastnim delom in ob sodelovanju s tukajšnjimi – tudi neglasbenimi – ustvarjalci pušča prepoznavne sledi. Potem je zanimiv tudi zaradi posebne miselne širine in ustvarjalne odprtosti, ki sta zagotovo rezultat konkretnih značilnosti njegove do zdaj prehojene življenjske in glasbene poti. Čeprav se pri svojem dosedanjem glasbenem snovanju ni radikalno ločil od sredinskega jazzovskega toka, pa so vplivi nanj zaradi omenjenega opazno raznovrstnejši in številnejši, kot jih običajno prepoznavamo v tem tipu glasbe in še posebej v njeni najbolj konvencionalni zasedbi – klavirskem triu.
Komentarji
komentiraj >>