Ponedeljek, 12. 3. 2007
barbara
Multinistrumentalni kolektiv The Arcade fire se je po dobrih dveh letih in po izdanem in medijsko ter fenovsko opevanem prvencu Funeral iz leta 2005, ponovno podal po obsežni ameriški in evropski turneji. Razlog je seveda njihov drugi dolgometražec naslovljen Neon Bible. In če smo se ob prvem srečanju z njimi spraševali, če jih bo ta svet neonskega blišča in glamurja zaslepil, smo se ob poslušanju njihovega drugega albuma prepričali, da so ostali samosvoje organizirana druščina, ki ji ni mar za pompozne besede in hvalevredne kritike. The Arcade Fire so ostali na trdno zasidranih tleh. Trmasto kritični do družbenih dogajanj, a še vedno prepojeni z radostjo in z zvedavo uprtim pogledom v svet. (v celoti!) ...
* Multiinstrumentalni kolektiv The Arcade fire se je po dobrih dveh letih in po izdanem in medijsko ter fenovsko opevanem prvencu Funeral iz leta 2005, ponovno podal po obsežni ameriški in evropski turneji. Razlog je seveda njihov drugi dolgometražec, naslovljen Neon Bible. In če smo se ob prvem srečanju z njimi spraševali, če jih bo ta svet neonskega blišča in glamurja zaslepil, smo se ob poslušanju njihovega drugega albuma prepričali, da so ostali samosvoje organizirana druščina, ki ji ni mar za pompozne besede in hvalevredne kritike. The Arcde Fire so ostali na trdno zasidranih tleh. Trmasto kritični do družbenih dogajanj, a še vedno prepojeni z radostjo in z zvedavo uprtim pogledom v svet.
Z njihovim drugim albumom Neon Bible torej nismo priča nobeni prevetritvi, temveč se z njimi naprej sprehajamo po starih zaprašenih poteh, ki so jih pripravljeni deliti z nami. In če nas je pot na albumu Funeral peljala do soočanja z minljivostjo človeškega življenja, nas Neon Bible vrne nazaj v življenje samo. In smo ponovno tu, na isti poti, kjer ni meja in so le preproste refleksije lastnih doživetij. The Arcade Fire izhajajo iz folk tradicije, kjer ima beseda mitično moč. Besedila frontmana Wina Butlerja ob mogočnih orkestracijah, ki jih po novem opravlja sedaj že 10-članski kolektiv, prekipevajo iz njegovih ust kot lava. In čeprav se v svojih notranjih monologih za hip prestraši, kot poudari v komadu Black Mirror: ''I know a time is coming/ All words will lose their meaning'', ugotovi, da je izbira na koncu vendarle le na njegovih plečih: ''I'm gonna work it out, couse time won't work it out'' kot pravi v komadu Ocean of Noise. Če so v prvi plati odgovori na vprašanja obviseli v zraku, se tokrat tu soočamo s prepričanjem, da je lepota življenja v tem, da ga opravljamo sami. In ta nota neke vrste odgovorne drže se pravzaprav odraža tudi v njihovi glasbi, ki se še vedno napaja s tako imenovano DIY (do it yourself) estetiko. Bend se je tokrat odločil, da bo celotna plata, tako avtorsko kot produkcijsko le njihovo delo, kajti kot pravijo, sami najbolje vedo, kakšen zvok si želijo. Večino materiala so posneli v domačem studiu. Pri godalnih aranžmajih, ki so tokrat malo bolj pompozni, jim je na pomoč ponovno priskočil Owen Pallet, violinist Final Fantasy. K tej pompoznosti je prispeval tudi filharmonični orkester iz Budimpešte, ki so ga člani v okviru svojega proračuna najeli predvsem zaradi sprejemljive cene.
Kot se za tako številčno zasedbo spodobi, se bend poleg klasične kombinacije kitara, bas, boben, tudi tokrat podpre z neizbežnim in vražjim zvokom Reginine harmonike, Butlerjeve mandoline in z različnimi tolkali, brenkali in ploskanji, s katerimi skladno upravljajo vsi člani. Novost na njihovi drugi plati je le vpeljava cerkvenih orgel in rogov, ki so jih posneli v bližnji cerkvi. Na koncertih zna biti ta konglomerat inštrumentov seveda izvedbeno zahtevna naloga, a Arcade Fire so si večino pripadnikov pridobili prav z odrskimi nastopi. Njihova energija se zgoraj sprosti v očiščevalno katarzo in vsi člani – vsaj tako nenehno poudarjajo – neizmerno uživajo v igranju v živo. Tudi zato je večina njihovih koncertov po večjih metropolah razprodanih že na prvi dan najave datumov. Obisk Londona, Pariza in Münchna torej odpade. Seveda vam ostane televizijska hiša MTV, ki jih je takoj po nominaciji za nagrado Grammy vzela za svoje. In v tokratni plati se jim zato tudi toplo zahvalijo v komadu Windowsill: ''MTV what have you done to me/ save my soul, set me free/ What have you done to me/ I can't breathe, I can't see''. Morda pa jih bo kateri od slovenskih organizatorjev le uzrl na televizijskem zaslonu in jih nekoč povabil v naše kraje. Nenazadnje se nam obeta velika koncertna dvorana. Njeno vzdržljivost bi bilo vendarle vredno preveriti z razgrajaško nastrojenim kolektivom kot so The Arcade Fire. Oziroma, kot bi dejali prav oni: ''Keep the car going''.
pripravil Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>