Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 18. 3. ´07 ob 19.00 (ponovitev 25. 3. ´07 ob 10.00) KIERAN HEBDEN & STEVE REID: Tongues (Domino, 2007) (3100 bralcev)
Nedelja, 18. 3. 2007
goran



Kieran Hebden & Steve Reid: Tongues

Sodelovanja, takšna in drugačna, niso nič novega, vendar pa so v ozadju vse prevečkrat razlogi, ki s glasbo samo nimajo nič opraviti. Pri Hebdnu in Reidu temu ni tako. Združila ju je predvsem želja po odkrivanju, po preizkušanju v izrazih, ki jih ne en ne drug prej nikoli ni prakticiral. In lotevala sta se že marsičesa. Reid je bobnal v formacijah z malodane vsemi najpomembnejšimi avantgardnimi (jazz) glasbeniki, Hebden pa je svoje ideje izlival v elektro-akustičnih praksah. S tretjim skupnim naslovom ’Tongues’ nadaljujeta s komunikacijo, ki sta jo zastavila na prvih dveh albumih, le s to razliko, da je ta po novem še precej pestrejša. Dolge sessione zamenjajo skladbe, ki so precej bliže tipičnemu pop formatu, s tem pa pridobijo na ostrini in dinamiki. Hebden pravi, da je plošča v primerjavi s prejšnjima bolj punkovska, Reid pa dodaja, da je njun cilj predvsem vzbuditi željo do plesa. In lahko le pritrdimo, da z divjo ritmičnostjo prežet ’Tongues’, ustreza obema kriterijema! (v celoti!)
* Danes, ko je tako rekoč vsa glasba dosegljiva preko enega klika z miško in ko je ponudba večja kot kdajkoli prej, se ob preobilni konzumaciji lahko hitro pojavi neko apatično stanje. Tudi, ko imamo pri tem v mislih tiste bolj zanimive godbe. In ponavadi je posledica tega ta, da lahko še tako občudovan album kaj hitro konča pod kupom novih naslovov. Po decembrskih in januarskih inventurah ni tako nič posebej pretresljivega, če summa summarum izkaže, da smo imeli skozi vse leto na redni rotaciji le kakšnih deset plošč. Zaenkrat ima zelo lepe obete za članstvo v tej elitni deseterici konec letošnjega leta tudi novi izdelek Kierana Hebdna ter Steva Reida. Album ‘Tongues’ – njuna tretja skupna avantura – namreč prepriča že po nekaj uvodnih taktih. In to prepričanje se krepi iz minute v minuto vse do konca, ki kljub solidnem tričetrturnem odmerku pride zelo hitro. Pa nič zato. Album si enostavno zavrtimo še enkrat in to ponavljamo, dokler se ga ne nasitimo. Vendar pozor! Ni priporočljivo, da se tega lotimo pred spanjem, saj se v tem primeru lahko hitro pripeti, da se bomo v naslednji dan podali neprespani. Godba, ki jo servira dvojica je namreč tako intrigantna, da se kazalec pošteno upira bližnjemu srečanju z ukazom stop.

Pobuda ali pa želja po sodelovanju med glasbenikoma je prišla s strani Hebdena pred približno dvema letoma, potem, ko je s svojima zadnjima naslovoma pod znamko Four Tet zašel v neko dolgočasno, sivo povprečje indietroničnih praks. Bržkone je dolgčas postalo tudi njemu samemu, zato se je kot velik ljubitelj in poznavalec jazzovskih praks odločil, da si poišče kompetentnega in eksperimentom naklonjenega jazzovskega glasbenika. Ko je izvedel, da newyorški bobnar Steve Reid po novem domuje v Švici, ga je takoj poiskal in očitno tudi hitro prepričal, saj ga je ta že sredi leta 2005 povabil k snemanju albuma ‘Spirit Walk’ s svojimi Ensemble. Hebdenova vloga je bila tu sicer še precej zadržana. Nekako v maniri, ko oče sinu prvič dovoli, da na ravni cesti za nekaj sekund prime za volan. Vendar pa je bilo očitno tudi to dovolj, da je Steve Reid v Hebdenu prepoznal sorodno dušo in od takrat naprej sta praktično nerazdružljiva. Zgodaj v letu 2006 je v obliki albuma izšel njun prvi session, temu je sledila obsežna turneja, pa pozneje še drugi objavljen session ter ponovno turneja. Zdaj pa je torej pred vrati tudi novi album, ki na glasbene police uradno pride jutri.

‘Tongues’ je bil – tako kot njegova predhodnika – posnet brez nasnemavanj in dodatnih studijskih obdelav. Reid in Hebden sta se enostavno usedla v studio, prvi za bobne, drugi za klaviature in semplerje, ter posnela deset skladb v enaki formi kot jih slišimo na ploščku. Razlika med obema ‘Exchange Sessionoma’ in novim albumom je ogromna. Pri prvih dveh sta se glasbenika šele spoznavala, zato so bile skladbe tam pravzaprav dvajset in več minutni jami, v katerih sta iskala posamezne vrhunce, končni rezultat pa je bila precej zahtevna eksperimentalna godba. Z albumom ’Tongues’ se od te forme močno oddaljita. Pa ne v smislu eksperimenta. Ta ostaja, le skladbe so dobile tisto pravo, neutrudljivo formo, skozi katero Hebden in Reid svoj izraz poneseta na nov teritorij. Dialog je tokrat mnogo bolj prepričljiv, kar je gotovo posledica obsežnih turnej, na katerih vedno znova iščeta nove ideje. Glavno besedo ima sicer še vedno Reid, ki pojmu ritem daje malodane nov pomen. Bogate izkušnje, ki si jih je nabral z igranjem v formacijah nekaterih največjh imen jazza, funka, soula in afriških godb, med katerimi se znajdejo tudi veljaki kot so Miles Davis, John Coltrane, Sun Ra, James Brown in Fela Kuti, preliva v hipnotične, pulzirajoče poliritme. Za razliko od prvih dveh sessionov, ko je Hebden sodeloval bolj pasivno, predvsem z elektronskimi teksturami, se tokrat dialoga udeleži precej bolj aktivno. S posameznimi sekvencami nadvse uspešno sledi tempu in strukturam, ki jih Reid menjava iz minute v minuto, nekajkrat pa na navdušenje bobnarja, ki o Hebdnu govori v superlativih, celo sam prevzame pobudo. Kieran pač sodi v tisto skupino elektronikov, ki jim je izbrana oprema le orodje, sicer pa je njihovo razmišljanje o glasbi bližje konvencionalnim glasbenikom. Skladbe so z novim albumom pridobile na ostrini ter dinamičnosti, ideja, ki jo vedno znova poudarja Reid (“free your mind and your ass will follow”) pa zasveti v polni luči.

‘Tongues’ je album, s katerim Reid in Hebden v prvi meri zabavata sebe, posledično pa to skozi glasbo začuti tudi poslušalec. Izpostavljen je predvsem ritem, ki ga Reid mojstrsko obvladuje in težko bi našli lepši primer prednosti, ki jo ima živi bobnar pred ritem mašinami. V njegovem bobnanju pač začutiš tisti ‘soul’ moment v vsakem posameznem udarcu, te pa iz njega spretno izvablja Hebden, ki ga s svojimi zabavnimi odgovori vedno znova izziva.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>