Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KOVAČEV BOJ ZA BREZČASNOST; petek, 16.III.07 ob 16:00 (3221 bralcev)
Petek, 16. 3. 2007
Alja



Ta teden je Cankarjev dom gostil premierno uprizoritev mariborskega baletnega ansambla z naslovom "Gospodarji časa", ki je nastala pod koreografsko taktirko Iztoka Kovača. Ta je domačo in tujo plesno sceno zaznamoval predvsem z delovanjem v skupini En-Knap, v sklopu katere je ustvaril veliko sodobnih predstav ter si priplesal več pomembnih nagrad. Tokrat pa se je Kovač spopadel z drugačnim zalogajem, in sicer s klasičnim baletom.


 Čeprav si slednji še danes lasti tehnično osnovo in predstavlja skorajda nujni pripomoček za plesalce, pa hkrati njegova namembnost preživlja že dobro stoletje usihajoče obdobje. To se je vzpostavilo s pojavom modernega plesa, ki se je togi drži odpovedal v zameno za neskončen proces telesne zaznave in plesne ekspresije.

 

Baletna produkcija se je v večstoletni tradiciji zakoreninila kot državna institucija, ki se jo kot tako tudi izdatno financira, vendar hkrati predstavlja umetnost elit, tako zaradi svojih klasičnih vsebin kot dragih vstopnic. A kljub oklepanju ponavljajočih se interpretacij prastarih zgodb, se klasična tehnika razvija dalje in tudi pri nas baletne hiše raziskujejo v smeri modernega. Dober primer so odlične predstave "Tango", "Lacrimas" mariborskega ali pa na primer Tokrat pa se je Kovač spopadel z drugačnim zalogajem, in sicer s klasičnim baletom. "Veronika se odloči" ljubljanskega baleta, ki svoj klasični potencial prevejejo v vsebino in izvedbo modernega plesnega izraza.

 

Tako je bilo tudi tokrat moč pričakovati še eno eksperimentalno združitev, a je Kovač, presenetljivo, črpal vendarle iz klasike, katere plesna manifestacija se ohranja skozi celotno predstavo. Lahko bi rekli, da gre za balet na sto in en način, pri čemer se različice udejanjajo predvsem s pomočjo menjave kostumov, ki segajo od volančkov in oprijetih pajkic pa do večernih toalet. Gre za izviren prikaz učinka različne zaznavne interpretacije iste gibalne vsebine, pri kateri se Kovač ni mogel izogniti svoji tipični koreografski postavitvi hitro prepletajočih in razpadajočih se plesnih subjektov.

 

Morda se v njegovi fascinaciji nad baletom razkriva sen o postavitvi tovrstne predstave.   A Kovač vendarle ni baletnik. Prostor poln preciznih gibov je zapakiral v moderno obliko, ki pa dramaturško preveč nejasno in celo izsiljeno plasira momente sodobne scenske umetnosti, ki načrtno kazi estetsko samoumevnost. Išče deformacije klasične baletne postavitve, ki jo sicer zaznamuje predvsem toga vzvišenost, opremljena z obveznimi nasmeški.

 

Tako so baletniki na odru že pred začetkom predstave vpeti v svet vsakodnevne vaje, preoblačijo se kar pred očmi gledalcev, sproščeno se sprehajajo po prostoru, vrhunec pa to dogajanje doseže v moškem plesalcu, oblečenem v belo krinolino. Čeprav Kovač začrta zanimive smernice, pa ga na žalost ne razvije v prečiščen konceptualni potek in tako njegovo raziskovanje v intimno plat baleta iz njega naredi komedijo. Tudi plesalci sami ne delujejo povsem avtonomni v tem prepletanju svetov in tako celo znameniti Edward Clug ne izpolni pričakovanj po odlični gibalni uprizoritvi. To mu bolje uspeva v predstavah, ki jih koreografira sam.

 

Predstava Gospodarji časa se je torej zasidrala v nehvaležno pozicijo med prečiščenimi formami baleta, modernega baleta in sodobnega plesa, med katerimi so sicer meje jasno začrtane. Ta pozicija bi lahko pripeljala do zanimivega eksperimenta, a v svoji zagozdenosti kar kliče po predalčkanju, ki pa se izkaže za jalovo početje. Preveč sodobna za klasiko, a hkrati pa uporaba ravno teh modernih elementov deluje nezrelo. Izjava plesalca na primer, da kljub vsem naporom pleše zato, ker to pač ljubi, je kljub nedvomni iskrenosti kar malce preveč naivna, da bi lahko utemeljila svojo prisotnost. Govoreči baletnik na odru, v katerem se skriva mogočna bitka njegovega telesa in duha, bi menda z lahkoto šokiral že z malce globljim prerezom sebe kot unikatnega plesnega subjekta.

 

In če se je Kovač spraševal o vlogi baleta dandanes in poskušal razčleniti njegove skrivne kotičke, mu je na račun slednjega uspelo ustvariti predvsem plesno parodijo. In s takim prikazom se postavlja vprašanje, koga je imel v mislih z "gospodarji časa", kajti na take voditelje se pozabi preveč hitro.

 

Za velikim vprašajem stoji Alja.  



Komentarji
komentiraj >>