V Cankarjevem domu od prejšnjega četrtka do naslednje srede poteka deveti mednarodni festival dokumentarnega filma, kjer se bodo v tednu dni zgodili številni zanimivi dokumentarci. Selektor festivala, Simon Popek je dela razvrstil v tri glavne sekcije : Socialni/Družbenopolitični, Miti in ikone ter Intimni portreti, vzporedno pa bo festival zaznamovala še retrospektiva filmov Majka Sajka in izbor kratkih filmov AGRFT.

Festival dokumentarnega filma, FDF, letos prvič poteka samostojno, to je brez festivala gorniškega filma. Doslej nam je FDF že osemkrat ponudil vpogled v produkcijo sodobnega dokumentarnega filma, obenem pa si je kot poslanstvo zastavil vse bolj odločno posegati v srž največjih družbenih in političnih problemov. Po besedah selektorja

Simona Popka , žanr dokumentarcev doživlja zlato dobo, kar se tiče njihove popularnosti in prepoznavnosti, katere znak, morda pa tudi malo vzrok, so ameriški izdelki s podpisom Michela Moora in pa, na primer, nedavno okoljevarstveno predavanje Al Gora.

Kljub temu nam prvi dnevi festivala niso pokazali ravno obetavne slike o priljubljenosti dokumentarcev. Čeprav smo si do sedaj imeli moč v Cankarjevem domu ogledati nabor kvalitetnih filmov, število obiskovalcev tega kdovezakaj ne potrjuje. Morda je dokumentarni film v večini glav, še iz mukotrpnih časov obveznega šolanja, žal zasidran kot tista zvrst filmov, ki ne zna drugega kot nam vsiljevati kopico nepotrebnih podatkov o dolgočasnih stvareh, brez kakršnekoli sledi ustvarjalnosti. Morda pa je eno izmed poslanstev FDFja med drugim dokazovati tudi nasprotno.

Festival je otvoril dokumentarec Beli diamant, režiserja Wernerja Herzoga, v četrtek ob šestih zvečer. Sledila mu je retrospektiva dokumentarnih filmov Maka Sajka “Iskanje filmskega grala”, v okviru katere smo si ogledali šest kratkih filmov izpred več kot štiridesetih let, različnih - še danes aktualnih tematik - , ki jih je Mako Sajko, zajemal iz takratnega slovenskega vsakdana.

Še posebej je pogled na njegovo retrospektivo postal zanimiv, če smo si v petek zvečer ogledali še izbor kratkih dokumentarcev AGRFT, nastalih od leta 2000 do danes. V drugačnem času torej, a v istem prostoru kot Sajkova retrospektiva, so nam kratki dokumentarci AGRFT pokazali različne plasti dejanskosti. Od ljudi, ki z mrežnim marketingom Amway lovijo nekakšne sanje, prek zgodbe o Koroških Slovencih, do mladoletnice Sare, ki naj bi še vedno pričakovala porod Jezusa.

Dokumentarcem AGRFT je sledil nenavaden in drzen film Rekviem za Billyja the Kida , kjer je režiserka Anne Feinsilber (FAJNZILBER) postavila dve pogumni tezi o razvpiti ameriški legendi, Williamu Bonneyu a.k.a Billiyu the Kidu. Prva je njen dvom, da je Billy resnično umrl. Vprašala se je, če njegovo truplo dejansko leži v uradnem grobu v zvezni državi New Mexico, ali pa ni revolveraš nemara na skrivaj pobegnil v Mehiko, živel mirno in tam umrl v 50ih letih 20.stoletja? Naslednja drznost, ali pa morda bolj izvirnost, ki si jo je privoščila, pa je njena ideja o duhovni povezavi med Billyjem the Kidom in njegovim sodobnikom , Arthurjem Rimbaudom.

V soboto je sledil portret še ene legende – tokrat filmske. Jack Smith in uničenje Atlantide režiserke Mary Jordan, je zgodba o razvpitem avantgardnem filmarju, anarhistu, geju, igralcu in med drugim tudi fotografu Jacku Smithu. Videli smo precej podrobno analizo njegovega življenja in smrti, Jack se je namreč načrtno okužil z aidsom in s tem sprožil svoj zadnji umetniški projekt – umiranje za aidsom. Pa tudi sliko časa v, katerem je ustvarjal in s svojimi idejami, predvsem pa dejanji, ni vplival le na Andya Warhola in Federica Fellinija.

Za Uničenjem Atlantide je bil na vrsti družbeno ozaveščen ameriški “Wal-Mart:visoki stroški nizkih cen”.Gre za zgodbo o največji trgovski verigi na svetu, megagigantu, ki pred seboj žre in uničuje vse. O malih podjetjih, ki propadajo, čim se v mestu pojavi pošast Wal-Mart. O mega izkoriščanja uslužbencev in o posebnih strategijah, ki Wal-Martu omogočajo, da ostaja monopolist na vedno večjem delu trga z največjimi dobički in najbogatejšimi lastniki. Največji absurd pa se na koncu zazdi podatek, da to ogromno kumulacijo kapitala izdatno subvencionirata tudi lokalna in zvezna oblast.

Protiutež tej osebni izpovedi je torej predstavljal film, ki je sledil. Dokumentarec “Skice Franka Gehrija”, ki ga je režiral arhitektov prijatelj Sydney Pollack, je dokaj navdušil razmeroma polno Kosovelovo dvorano. Dokumentarec o slavnem arhitektu, ki je sprojektiral svetleči Guggenheimov muzej v Bilbau, je že od samega začetka iz večine obiskovalcev izvabljal smeh v stilu, ah kako ekscentričen in egocentričen je tale slavni mož, o katerem smo se učili tudi na faksu. Po malo manj kot eni uri in pol pa smo najbrž vsi odšli iz dvorane z vzdraženim možganskim centrom, ki pretvarja nezadovoljstvo z okoljem v ustvarjalnost in nenehno pomikanje naprej.

Tudi danes zvečer nas deveti FDF vabi v Cankarjev dom na dve večerni projekciji. Ob sedmih si bomo lahko pogledali estonski zgodbi o dveh zakonskih parih : Evaldovo jutro in Tihožitje z ženo , estonske režiserke Kersti Uibo , ki danes vodi tudi celodnevno delavnico z naslovom “Dokumentarci v novi vlogi”, na kateri lahko sodelujete do šestih zvečer. Ob devetih pa bo ponedeljek zaključila še ena projekcija otvoritvenega Belega diamanta, Wernerja Herzoga.

Glede na videno, lahko o devetem mednarodnem festivalu dokumentarnega filma znova rečemo : so far so good. Zmoti le omenjeni borni obisk gledalcev , saj je eden izmed čarov filmskih festivalov zagotovo tudi pogled na ostale filmske navdušence, med katerimi se razvijajo in prenašajo podobna čustva ob in po ogledih festivalskih filmov.

Naj se v zadnjih dneh festivala dokumentarnega filma v Kosovelovi dvorani Cankarjevega Doma v Ljubljani poleg kakovostnih in aktualnih dokumentarcev zvrsti še

čimveč obiskovalcev si želi Nina Slokar Boc.