Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 23. 3. ´07 ob 19.00 (ponovitev 30. 3. ´07 ob 10.00) EL-P: I´ll Sleep When You´re Dead (Definitive Jux, 2007) (3612 bralcev)
Petek, 23. 3. 2007
jizah



El-P: I'll Sleep When You're Dead

El-P je eden tistih raperjev, ki z vsakim novim albumom opozori nase. Mojster promocije, mojster kovanja, za hiphop precej drugačnih in nenavadnih beatov, šefe založbe Definitive Jux, preko katere je svetu predstavil mojstre kot so Mr. Lif, Aesop Rock, RJD2 in drugi, si je tudi tokrat med izdajami albuma vzel precej časa, saj je od njegovega edinega čisto pravcatega albuma "Fantastic Damage" minilo kar 5 let, vmes pa je izdajal remix in inštrumentalne albume, kreiral beate za mnoge druge izvajalce ter koval načrte za album "I'll Sleep When You're Dead" na katerem se je med paleto gostov znašla kopica izjemno zanimivih glasbenikov. Poleg dveh raperjev iz nabore njegove založbe Definitive Jux (Caga in Aesop Rocka) na plošči gostujejo tudi glasbeniki mnogi drugih zvrsti, saj na albumu najdemo tako Trenta Reznorja iz Nine Inch Nails kot Mars Volto in Cat Power. Odlično! (v celoti!)
* Producent, emsi, vodja in ustanovitelj založbe Definitive Jux, človek, ki je produciral kultno ploščo zasedbe Cannibal Ox »The Cold Vein« in postavil na noge eno najbolj uglednih in samosvojih neodvisnih hiphop trdnjav, čigar nabor je bil svoje čase (in je deloma še danes) strašljiv, se vrača na sceno kot solo izvajalec. Seveda, prav ste imeli, govorim o enem najbolj progresivnih hiphop producentov - El-P-ju oz. El Productu, katerega glasbene lovke in širina segajo globoko izven samega hiphopa.

Dolgih pet let je minilo, odkar je El-P izdal svoj prvi in edini čisto pravi album »Fantastic Damage«, za tisti čas skrajno drugačen, progresiven in v travmatični, post enajst-septembrski Ameriki jezen prerez politike in futuristične raperske produkcije. Z albumom je očaral množice še bolj kot takrat, ko je s svojo zasedbo Company Flow zaoral ledino na področju nove hiphoperske estetike in abstraktnosti. Prvenec »Fantastic Damage« se je tako globoko vtisnil v spomin vseh, ki so radi pokukali tudi v drugo, bolj alternativno plat hiphopa: da je petletno čakanje dolga doba. Vendar pa je ravno to (za razliko od raperjev, ki vsako leto izdajajo eno ali celo več plošč in brezidejno kopirajo druge in predvsem same sebe ter povsem brez samokritike objavljajo vse posnete skladbe ne glede na njihovo vsebino in kakovost) najbrž največja prednost tega belega producentskega genija. El-P je namreč ploščo kreiral, obračal na glavo in se z njo poigraval kar slabih pet let. S tega petletnega obdobja je izluščil le trinajst komadov plus en »bonus track«, zapakiranih na album s pomenljivim naslovom »I'll Sleep When You're Dead« in jih kajpak izdal na lastni založbi Definitive Jux. Le-ta si je zaradi dolgega in premišljenega nastanka plošče privoščila malce daljšo piarovsko rajcanje, odštevanje dni do izida albuma pa so še pospešili internetni pirati, ki so album (kljub temu, da je založba natančno preučila možnosti piratstva in je lastnikom promocijskih cd-jev na ploščo nalepila tudi ime lastnika, slišno v vseh kompozicijah) kmalu postavili na vposluh na svetovno medmrežje. Posledica tega je bilo »napaljeno« internetno občinstvo, ki se svojim slušateljskim slaščicam ni odrekalo, kljub temu, da so morali skozi celoten album poslušati ime lastnika promocijskega izvoda v stilu »this promo release belongs to Matthew Sneider« in to večkrat znotraj enega samega komada. Do dneva izida, nastavljenega na 20. marec, je publika ostala deloma nepotešena, kar se bo najbrž priznalo tudi pri prodaji te šele druge solo plošče El-P-ja.

El-P je, za razliko od prvenca »Fantastic Damage«, posegel še globlje v hiphoperski futurizem, ki se mu meje gibljejo od vplivov navdahnjenega in sveže zastavljenega starošolskega hiphopa, zasledljivega recimo v kompoziciji »Everything Must Go« oz. »EMG«, do popolne abstrakcije, vse skupaj pa je zapakirano na isti album s stilom in premišljeno postavljenimi gosti. Na albumu se namreč pojavijo zvezde svetovnega undergrounda, uporabljene na povsem različne načine. Trent Reznor, glava industrialske zasedbe Nine Inch Nails, se recimo vokalno pojavi le v refrenu skladbe, ostali del kompozicije pa povsem prepusti El-Pju, Mars Volta v uvodni »Tasmanian Pain Coaster« dodobra izkoristijo sebi lasten zvok, slišan predvsem pri kitarskem aranžmaju, skladba, pri kateri gostuje Cat Power, pa je povsem odmaknjena v svet Cat Power in izkorišča vse njene potenciale. Različna uporabnost nereperskih gostov je bila v glavi El-Pja očitno izjemno dobro naštudirana. Vseh gostov, ki so sodelovali pri snemanju tega albuma pa na plošči ne najdemo. Nabor sodelujočih glasbenikov, izhajajočih iz nereperskega kroga, se z zgoraj omenjenimi imeni ne konča, saj na albumu v bolj subtilnih, ne tako opaznih oblikah najdemo tudi Tundeja Adebimpeja iz Tv On The Radio, Matt Sweeneya iz Chavez ter Zwan in Jamesa McNewa, ki izhaja iz zasedbe Yo La Tengo. Ko k temu dodamo premišljeno uporabljene gostujoče raperje, povečini izhajajoče iz njegove založbe Definitive Jux, dobimo izjemno konceptualno ploščo, ki nas od uvodnega komada, kjer gostuje Mars Volta (slišan pa je tudi govorni odlomek iz filma »Twin Peaks« - »Fire Walk With Me«), do poslednjega natančno izbranega komada s Cat Power, vodi izjemno spretno, skorajda brez napak. Tipičnih raperskih introv in outrov ni, skrivajo se znotraj produkcije uvodnega ter zadnjega komada. Od raperskih gostov velja izpostaviti gostovanji trenutno najbrž najvidnejših raperjev znotraj ekipe Def Jux, in sicer Caga v scenaristično natančno dodelani smešnici »Habeas Corpses« (v kateri je naloga El-P-ja in Caga, da olajšata konec poti zapornikom, nastanjenim znotraj futurističnega ladijskega zapora, a jima načrte prekriža obsojenec, v katerega se El-P zaljubi) ter Aesop Rocka, ki ga zaslišimo komad prej v kompoziciji »Run The Numbers«.

Album poteka kot filmski scenarij, čisto pravi pravcati ritmični beat nastopi pravzaprav šele ob začetku tretjega komada, vmes pa El-P predstavlja zmes mnogih, včasih morda celo premnogih, zvokov in inštrumentov, ki jim dodaja besedila, večinoma bazirana na osebno-ironični, politični ali futuristično-cinematični zasnovi, vsekakor pa je besedilna širina nadgradila tekste iz prvenca. Polnost povečini futuristične in z raznimi inštrumenti ter sampli nabite produkcije, ki z redkimi izjemami ne posega v tipične preprosto zaloopane hiphop beate, v katerih se najde zgolj osnovni sample ter loop, sloni na mračnih, temačnih in udarnih, občasno zelo lomljivih ritmih bobnov, na mehkih, včasih malce grozljivih »sint« vložkih ter na občasno nestrukturirani, a vseeno zelo melodični zasnovi. V hiphopersko produkcijo se vpletajo zametki industriala, kitarskega rocka in elektronike. »Spoliranih« in »fancy« hiphop beatov pa pravzaprav na albumu ni, zato pa se na albumu najde nekaj preračunljivo neskladnih in neubranih ritmov in zvokov.

Besedilno in flowersko se prilagaja filmskosti albuma, ki bi z lahkoto postal »soundtrack« za vse zgodbe povedane na albumu. Rapa bolj funky, bolj odločno in odkrito, a ne tako naglo, strastno in jezno kot na prvencu, deluje bolj samozavestno, k temu pa dodaja ironične, humorne in cinične izjave, smešne vokalne sample ter celo vrsto metafor. Črni humor in fatalizem se dobro umestita v njegovo občasno konfuznost in kaos, prednost pa je tudi vizualni učinek, saj si večino njegovih zgodb lahko zrišemo v svojih glavah. Ob vsem tem pa El-P navrže še kako čez raperje, pove kako zanimivo zgodbo, povezano z avtomobili, direktni ekspresivni kritiki ameriške politike, ki je podana v komadu »Dear Sirs«, pa se ne more izogniti. Podajanje besedil v osnovi ostaja ostro, odločno in močno, vokal pa bolj artikuliran, zaupljiv in ne tako atmosferično urgenten kot doslej.

»I'll Sleep When You're Dead« je od začetka do konca znotraj koncepta postavljen album, ki pomeni premik v karieri El-P-ja. Album je veliko bolj raznolik kot prvenec, kljub navidez nezdružljivih gostih in produkcijah pa je skrbno zasnovan koncept stopljen v koherentno celoto, od katere morda izstopi le v dveh kompozicijah, kjer je vokal postavljen v prvo vrsto dogajanja, »sint« pa se nekako umakne iz prvega plana. Naj gre za hitrejše bolj rockerske ali abstraktne, bolj funkerske ali melanholične vložke se plošča izlije v nevidno zvočno celoto, ki jo skazi le kaka malenkost in nepotreben emocionalni komad »The Overly Dramatic Truth«. Dramaturško dodelan, morda za koga malce prezahteven in prepoln album se bo z vsemi avant-podzemnimi gosti vsekakor vpisal v anale letošnjih albumov

pripravil Jizah


Komentarji
komentiraj >>