Goran Kompoš recenzira nastop tria TRANS AM iz Ch 0, ki ni potekal brez težav ... (v celoti!)
TRANS AM, Ponedeljek, 19. 3 '07, Channel 0- metelkova mesto, Ljubljana
* Prišel je prvi (nenapovedan in nezaželjen) pomladni sneg in prišli so dolgo napovedovani in težko pričakovani ameriški elektro hard rockerji Trans Am. Sneg je bolj ali manj padal po neki ustaljeni formi, Trans Am pa so po sili razmer pičili v povsem neobičajni formi. Tisti, ki smo se ob vstopu v Channel Zero junaško trepljali po prsih, ker nam je le uspelo premagati očiščene ljubljanske ulice, misleč, da je najhuje za nami, smo po slabe pol ure špila doživeli hladen tuš. Basist Nathan Means je namreč sredi ene od skladb odkorakal z odra, čez nekaj trenutkov sta mu sledila še bobnar ter kitarist in slednji je kmalu sporočil, da s koncertom bržkone ne bo nič. A o tem nekoliko več po nekaj elementarnih podatkih o zasedbi.
Trojka Trans Am sodi med tiste bende, ki se jim dobršen del pozornosti namenja tako na vaši priljubljeni frekvenci kot tudi na slovenski grudi gledano širše. Najdemo jih pač v kategoriji tistih post rockovskih somišljenikov, ki v podalpskih logih vedno znova dočakajo izjemen odziv. To je tista kategorija v osemdeseta leta zazrtih bendov, ki združujejo estetiko krautrockerjev, novovalovcev in nekoliko sodobnejših elektronskih praks. Trans Am se skupaj postavijo daljnega leta 1990, takrat še kot stranski projekt hardcore kolektiva Bomblast, ob basu, bobnih in kitari pa začnejo uporabljati tudi sintetizatorje. Iz anonimnosti jih potegne mož s posluhom za podobne prakse, Tortoisovec (izg; tortisovec) John McEntire, ki jim v letu 1996 sproducira prvo ploščo. Od takrat se vsega lotevajo vedno na nov način, a venomer v nekem svojem prepoznavnem slogu. Naj si bodo to elektroclash poskočnice, hard rockovska žaganja, zeljarska psihedelija ali pa vokoder popevke. Po albumu ‘Liberation’ iz leta 2004 so sledila tri leta tišine, ker pa so se člani podali vsak na svoj konec sveta, so se pojavila tudi ugibanja o tem, ali to morda pomeni tudi dokončno slovo priljubljene trojice. No, letos so se vrnili z novo ploščo ‘Sex Change’ in v sklopu predstavitvene turneje so se torej ustavili tudi pri nas.
Trojka je krenila sila udarno, saj so uvodoma odružili eno bolj trdih skladb z novega albuma pod zgovornim naslovom ’Conspiracy of the Gods’. V živo je dobil še precej ostrejšo podobo kot na albumu, zato je bilo še toliko bolj presenetljivo, da so ga izbrali za uvod. Ker so nastopili brez predskupine, bi najprej pač pričakoval tiste bolj umirjene skladbe, ki bi množico počasi a zanesljivo spravile v gibanje. No, kot se je izkazalo, je bila ta skrb odveč, saj je večji del življa bil v zraku že po prvih nekaj rifih. Sledilo je nekaj bolj umirjenih trenutkov, v katerih so se tudi skozi sintetične linije spogledovali s preteklostjo, spomin na legendarne krautrockerje Harmonia pa je skozi občasne kitarske psihedelične vložke obujal Philip Manley. Tempo je nekoliko upadel, s tem pa je trojka dobila več prostora za poigravanje z elektronskimi sekvencami. Bobnar Sebastian Thomson je nadgrajeval nekaj v naprej pripravljenih boben vzorcev, Means je z basom poudarjal elektro linije, s katerimi se je poigraval Manley, ko pa je slednji nizal kitarska milozvočja, mu je Means sledil z ambientalnimi synth podlagami. Vse dokler ni po približno pol ure basist zapustil odra. Manley je sporočil, da je z Meansom nekaj narobe (neuradno naj bi šlo za težave povezane z kolesarsko nesrečo iz otroštva) in da bodo žal morali odpovedati koncert.
K sreči se to ni zgodilo, saj sta Manley in Thomson, prikorakala nazaj na oder in sporočila, da bosta po najboljših močeh vso stvar pač poizkusila izpeljati sama. Kakorkoli že, če je v njih količkaj vraževernosti, bi v bodoče morda skladbo ‘Conspiracy of the Gods’ lahko črtali iz repertoarja, saj se jim je na tej isti turneji že zgodilo, da je enega od uvodnih koncertov zaradi zastrupitve s hrano izpustil tudi Thomson. Manley je na pol v šali dodal, da so to pač s starostjo povezane neizbežne stvari. Sledila je skladba po pripravljenem programu, a je kmalu postalo jasno, da je basovska luknja preveč očitna, zato je Manley kitaro zamenjal za basovsko kitaro, s katero je po najboljših močeh držal ritem, obenem pa je bas uporabljal tudi kot klasično kitaro. V eni od skladb se je v glavnega vokalista prelevil eden od nadebudnežev iz prvih vrst, to pa je še dodatno vzpodbudilo dvojico in sledil je blok glasbenih želja, med katerimi so se znašle tako njihove starejše skladbe kot tudi nekatere z novega albuma. Dolgoletne koncertne izkušnje sta Manley in Thomson tokrat obrnila sebi v prid, saj sta večer izpeljala nadvse prepričljivo in na koncu požela še več odobravanja, kot bi ga morda v normalnih okoliščinah.
Kljub temu, da je sinoči najprej kazalo slabo, smo prisotni torej dobili tisto, po kar smo prišli, bržkone pa so si Trans Am s korektnostjo pridobili tudi kakšnega novega privrženca. Gotovo pač ni lahko zabavati ljudi med tem, ko ne veš, kaj se dogaja s tvojim kolegom. Na tem mestu lahko Nathanu Meansu zaželimo le čimprejšnje okrevanje in še mnogo dobrih koncertov, s katerimi naj bi sicer že danes nadaljevali v italijanskem Torinu.
Sinočnji koncert trojke Trans Am v channel Zeru si je ogledal Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>