Pozdravljeni. Ida Hiršenfelder je pripravila recenzijo letošnjega Trienala sodobne slovenske umetnosti – U3. Miha Colner je obiskal galerijo Kresija, kjer poteka razstava umetniških del četrtega letnika študentov Oddelka za kiparstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Maja Smrekar pa se je v galeriji Kapelica soočila s pametno steno Daana Roosegaarda.
V nedeljo, četrtega marca se je po dveh mesecih intenzivnega dogajanja v Moderni galeriji zatvoril Peti trienale sodobne slovenske umetnosti, imenovan Ju:tri. To je nedvomno najpomembnejši dogodek na področju slovenske sodobne umetnosti. Letošnji Ju:tri je širokopotezno zasnoval povabljeni selektor trienala, kustos galerije Kapelica, Jurij Krpan. Zavrnil je načela selekcije, pri kateri naj bi salonsko predstavil najuspešnejše dosežke zadnjih treh let, ter se odločil za spodbujanje nove produkcije in dialoga znotraj umetnostnega sistema. O uspešnosti komunikacije priča grafitarski napis SALON, ki se je sredi februarja pojavil na pročelju Moderne galerije.
Celotna razstava je bila torej zasnovana kot delo v nastajanju, kar naj bi jasno ilustriralo praktične probleme, s katerimi se sooča vizualna praksa. Hkrati naj bi bilo na razstavi predstavljeno tudi kronično pomanjkanje produkcijskih sredstev.
Razstava je bila razdeljena na štiri dele ali module. Modul ena je predstavljal izbor dobrih praks, kjer so se v obliki intervjujev predstavile mednarodne zvezde slovenske sodobne umetnosti: Apolonija Šušteršič, Tadej Pogačar, Vadim Fiškin, Davide Grassi, Marjetica Potrč, Dragan Živadinov in Dunja Zupančič ter skupina IRWIN. Dejstvo, da niti oni ne morejo živeti od produkcijskih sredstev, priča o mačehovskem odnosu države do svojih zastavonoš kot tudi o neobstoju umetnostnega trga. Nujno je pripomniti, da omenjeni intervjuji niso umetniški izdelek, ampak kustosov dodatek, ki pripomore k boljši ilustraciji celotnega koncepta in ciljev razstave. To je pomembno omeniti predvsem, ker je bil v Modulu štiri predstavljen projekt z naslovom Umetniški projekt avtorice Martine Batarda, ki se ne razlikuje mnogo od omenjenih intervjujev. Pridevnik umetniški tukaj lahko razumemo cinično, saj služi bolj k samopromociji avtorice, kot vsebinskemu doprinosu k problematiki.
Modul dva je bil rezultat razpisa, ki ga je v začetku leta 2006 s številnimi javnimi prezentacijami predstavil selektor trienala. Na razpis se je odzvalo več kot sto trideset skupin in posameznikov. Dvanajst izbranih avtorjev in skupin, je po izboru selektorja, najbolje predstavljalo kontinuiteto svojega dela. Ta naj bi začrtovala smernice razvoja različnih umetniških praks v prihodnosti. Nekateri umetniki so svoje delo razvijali na rezidencah v tujini, kar naj bi slovensko produkcijo postavilo na mednarodno prizorišče. Čeprav naj bi ta del razstave predstavljal vizualni - materialni del razstave, se je večina del predstavila s shematskimi visokotehnološkimi projekti, kar je po eni strani rezultat dela v nastajanju, ki še ni končano. Po drugi strani pa smo lahko opazili neverjetno uniformno poenoteno predstavitev, kar nedvomno priča o direktni intervenciji kustosa v proces dela. To prikazuje njegove vizualne in konceptualne preference, ki so postavljene pred suverene odločitve avtorjev.
Čeprav so bila dela razstavljena v povsem ločenih enotah in se med seboj vsebinsko ne povezujejo, lahko opazimo nekaj skupnih značilnosti. Z likovno teoretskim pristopom se ukvarjata dva projekta. Andrej Kamnik & Daan Roosegaarde kreirata sliko kot živo tvorbo, ki reagira na zvok in potencialno tudi na gib. Slikarska skupina BridA pa poskuša s pomočjo matematičnega algoritma odpraviti lasten vpliv na življenje slike, ki se prosto kreira s pomočjo različnih zunanjih dražljajev. Vprašanje je, če je izogibanje neposredni vizualni manipulaciji sploh možno po tem, ko že določimo algoritme, baze slik, pozicijo kamere itn.
Nika Oblak in Primož Novak v sodelovanju z Stefanom Doepnerjem sta se v humornem slogu, ki je prisoten v njunem delu tudi sicer, odločila oblikovati robota, ki ju bo podpisoval po galerijskem podu. S projektom smešita način afirmacije in pozicioniranja umetnikov znotraj sistema. Upamo pa, da bosta izdelek v prihodnosti oblikovala tudi v bolj vizualno privlačni formi.
Socialno angažirani so projekti: Vesoljske smeti Saša Sedlačka, Tipnaimacija Iztoka Holca, Priviligirane taktike Franca Purga in Sare Heitlinger, SMS_004 PARANOIA Metke Zupanič in Matrica – Koincidenca Sreča Dragana. Dragan in Zupaničeva zaradi tehnološke kompleksnosti in kljub sodelovanju prominentnih inštitucij kot so Inštitut Jožef Štefan pri prvem in rezidenčnemu delu na Dunaju pri drugi, ni uspelo zaključeno prezentirati svojega dela, pri čemer se lahko vprašamo ali so ideje, ki jih je pretežko realizirati sploh smiselne.
Sedlaček učinkovito nadaljuje svoje raziskovanje potrošniške in ekološke problematike, vendar se je tokrat lotil mnogo bolj globalnega in politično spornega projekta, kjer beleži smeti, ki so jih za sabo v stratosferi pustila raziskovanja vesolja. Holc problematizira optocentrično kulturo. Projekt je bil predstavljen v delovni fazi, vendar ponuja možnost nadaljnega raziskovanja. Priviligirane taktike se ukvarjajo z globalnim problemom izkoriščanja tretjega sveta in z našo soodgovornostjo pri tem. Pri omenjenih projektih vedno obstaja vprašanje, koliko neka družbena problematika, izražena preko umetniškega dela, lahko spremeni situacijo in koliko služi sama sebi in avtorju.
V načinu prezentacije izstopata slikarja Viktor Bernik z Medijsko pokrajino in Mark Požlep z Zadnjo večerjo superherojev, ki vsak na svoj način ohranjata vizualno privlačnost in slikarski pristop. Predvsem Požlepovo delo vsebuje ustvarjalni narativ, ki prevlada nad konceptom. Bernikova postavitev je plod rezidenčnega dela v Parizu.
Modul tri je osrednji ideološki prostor razstave. Tako kot Modul ena je namenjen pozicioniranju zastavljenih problematik. Kustos je k sodelovanju povabil umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer Krnc, ter umetnike Zorana Srdića, Majo Smrekar in Gorazda Krnca, ki so naredili obširno raziskavo zgodovine produkcijskih pogojev v slovenski likovni umetnosti, od začetka prejšnega stoletja do danes. Obdobje so razdelili na več časovnih premic, znotraj katerih so merili načine financiranja posameznih umetnikov. Med načini financiranja se pojavijo tudi različne humorne kategorije kot so kraja, neimenovani viri, dedovanje, kar raziskavi nikakor ne škodi, ampak jo dela zanimivo. Vprašljiv pa je predvsem ohlapen kriterij, po katerem so izbirali umetnike, čigar glavno vodilo je bila dostopnost virov. Raziskava je bila po naročilu kustosa dizajnersko obdelana in predstavljena kot visoko estetizirani stenski zemljevidi.
V sredini največjega prostora v galeriji, pa je bil na ogromnem, za gledanje bolj pritlikavih obiskovalcev popolnoma neprimerenem podestu, zemljevid Evrope z imeni glavnih institucij za sodobno umetnost. Nad podestom je, kot simbol komunikacije, lebdel bleščeč satelit. Pa vendar se zdi, da je ob finančnem primanjkljaju, o katerem govorimo, mogoče bolj smiselno te bleščeče objekte natisniti v zborniku in dati več prostora in denarja umetnikom.
V istem centralnem prostoru je bila postavljena lična rdeča tribuna, ki je bila namenjena dogodkom v okviru Modula štiri. Predavanja, predstavitve, okrogle mize, performansi in delavnice so tekom razstave trikrat ali celo štirikrat na teden pritegnili precej številno občinstvo, kjer se je počasi in vztrajno mehčalo ozračje in se ustvarjal sorazmerno vsebolj kreativen dialog. Kompleksnost zastavljenih projektov, je ob pregovorni slovenski zadržanosti, nepripravljenosti na interakcijo in užitku nad obrekovanjem uspela zbuditi žolčne pogovore tudi izven prostora s tribuno.
Najbolj praktično se je produkcijske problematike lotil tandem son:DA. Zaradi neprestane produkcijske krize sta se prelevila v kulturna menedžerja, ki sta zbirala denar za Jut:ri, vendar pa po končanem trimesečnem delu, umetniki še niso prejeli svojih bornih honorarjev. Praktičen značaj je imela tudi delavnica Tine Smrekar, ki je k sodelovanju povabila kustosa uspešne poljske komercialne galerije Raster, Lukazsa Gorczyco.
Velik del umetniške produkcije se omogoča tudi na rezidenčnih programih zaradi česar je bil dobršen del Modula štiri namenjen predstavitvi teh programov. Predstavljena je bila raziskava Art centra iz Središča v Prekmurju, kjer je še do nedavnega delovalo društvo Onej. Predstavitvi gre predvsem očitek, da je aktivistična gorečnost in čustvena prizadetost preglasila vsebinsko, znanstveno strokovnost.
Nekoliko drugače, predvsem bolj poetično, a hkrati dosledno, sta se lotila primerjave dveh rezidenčnih centrov italijanskega Topolova in estonskega Moosta Boštjan Potokar & Rene Rusjan. Med predstavitvami uspešnih institucij, ki prispevajo predvsem k informiranju, se je predstavil Artservis in SCCA, ter številne institucije iz tujine. Vsebine iz Modula tri in Modula štiri bodo podrobneje predstavljene v zborniku.
Trienale sodobne slovenske umetnosti je bil avtorsko delo selektorja Jurija Krpana. Umetniki in njihove parcialne pozicije so bile tu sekundarnega pomena, čeprav jim je nudil dobro mero afirmacije v umetniškem sistemu. Vizija selektorja je daleč presegala okvire razstav v Moderni galeriji. Močno upamo, da bo dosegla svoj cilj in imela radikalen vpliv na spremembe umetnostnega sistema, ter produkcijskih pogojev. To pa ni nikakor odvisno zgolj od ultimativnega primata Moderne galerije ali selektorja utrija, ampak od širše kulturne javnosti, od vzgojnoizobraževalnega sistema na področju vizualnih praks, od medijske pozornosti, namenjene kulturi, od samega odnosa do kulture, ki ga ima naša draga mačeha država in še od marsičesa.
Skupinske razstave študentov umetniške akademije izven zidov svoje ustanove so nedvomno redkost v domačem prostoru. Prav zato je tokratna prezentacija nekakšen pionirski poskus metanja bodočih akademskih kiparjev v vode realnega umetnostnega sveta. Akademija za likovno umetnost, podobno kot ostale ustanove iz področja vizualnih umetnosti, namreč ne slovi ravno po svoji prodornosti in razumevanju sodobnih smernic v umetnosti. Generacijska struktura profesorjev ni dovolj raznolika in pretočna. Mlajši, mnogokrat že povsem uveljavljeni strokovnjaki, ki umetnost v skladu s trenutnim duhom časa dojemajo sodobneje, ostajajo v senci velikih avtoritet. Te pa svoje pedagoško delo dojemajo predvsem kot učinkovito rešitev lastnega eksistenčnega vprašanja. Veliko ugodneje je namreč postati javni uslužbenec z zagotovljeno akademsko plačo, kakor pa se prepustiti toku umetnostnega trga in naprošanju za sredstva iz javnih skladov v Sloveniji in tujini.
Ljubljanska Akademija za likovno umetnost je, milo rečeno, ostala nekje v zadnjih desetlejih prejšnjega stoletja. Nezmožna je sprejemati nove vsebine, drugačne forme in nujno potrebno sodobno mobilnost. Te konceptualne lastnosti bi tako imenovano slovensko visoko kulturo postavile v enakovreden odnos z globalno umetnostno produkcijo. Mnogi dandanes najvidnejši domači ustvarjalci v polju sodobne umetnosti, so zmogli svoj avtorski pristop in sebi lastno poetiko razviti šele po sprostitvi spon pri nas edine umetnostne akademije. Ta jim večinoma ni dala podlage za uresničitev svojih lastnih avtorskih potez. Le te so plod njihovega trmastega spremljanja žive produkcije, ki se od akademske na žalost precej razlikuje.
Akademija pa je kljub temu vedno producirala sicer redke kakovostne avtorje, ki so kasneje zavzeli pomembne pozicije v domači zgodovini umetnosti. Prav tako je ravno pred kratkim slovenska sodobna umetniška srenja lahko opazovala prodor nekaterih odličnih mladih avtorjev, ki so ubrali drugačen likovni jezik in tako opozorili nase.
Skupinska razstava z naslovom Četrti je plod dolgoročnega sodelovanja kuratorke Jadranke Ljubičič in novega docenta za kiparstvo Alena Ožbolta, teoretika in umetnika, ki je bil nekdaj član umetniške skupine po imenu Veš slikar svoj dolg. Dandanes se uspešno predstavlja pod svojim imenom, s študenti četrtega letnika kiparstva. Alen Ožbolt, nekdaj tudi sam študent ljubljanske akademije, je uspel spremeniti okostenela tiha pravila te ustanove, ki so še do nedavnega prepovedovala zunanje razstavljanje svojim študentom pred zaključkom študija. Mladi kiparji so izziv velikodušno sprejeli in odlično pripravili predstavitev v galerijskem prostoru. Nekaj besed o zasnovi razstave, procesu dela in kuriranju nam bo povedala kustosinja Jadranka Ljubičič.
Razstava se že na prvi pogled izkaže kot skupek skrajno različnih pristopov in poetik mladih avtorjev, ki kiparstvo večinoma dojemajo zelo široko in skozi dokaj sodobne smernice. Problematiziranje pojma kiparstvo in razširjanje okvirjev tega vse preveč klasično pojmovanega medija, se kaže kot osrednja ideja predstavljenih del v galeriji Kresija. Kot rečeno, ustvarjalci niso bili obremenjeni s kakršno koli tematiko, formo ali celo materialom. Na takšen način je moč okrepiti individualne poteze mladih umetnikov. Avtorje z vstopom v galerijo in hkrati v svet umetnosti, se je seznanilo z dejstvi delovanja umetnostnega in galerijskega sistema, neizprosnega kapitalističnega umetnostnega trga, ter pozicijami kustosa v procesu nastajanja in prezentiranja umetniških del.
Profesor Alen Ožbolt je svoje poglede na kiparsko ustvarjanje izrazil v spremnem tekstu, kjer pojasnjuje različne definicije skulpture oziroma kipa. Zlasti se osredotoča na obdobje trenutne, tako imenovane postkonceptualne umetnosti, ki je dodatno spremenila pojmovanje umetniškega dela. Takšno umetniško delo prodira v vsakdanje življenje in to tudi postaja. Osem mladih avtorjev je ustvarilo neverjetno učinkovito postavitev v prostorsko dokaj omejeni galeriji Kresija, kjer so dela gosto posejana po celotni površini razstavišča. Lahko bi rekli, da so snovalci, glede na dano situacijo, ujeli optimalne možnosti.
Vizualno izjemno privlačna, ter potemtakem tudi morda najbolj izstopajoča, se je izkazala večmedijska skulptura Mete Kastelic, naslovljena Na dnu. Ta združuje klasične in sodobne elemente, kar je mnogokrat zmagovalna kombinacija v sferi komercialne eksploatacije umetniških del. Ležeči objekt simbolizira Meduzo, mitološko pošast, ki zgolj ob pogledu nanjo okameni vsakogar. Podoba mitičnega bitja s klasično - realističnimi oblikovnimi potezami glave in mehko izpeljanimi ogromnimi lovkami, se dopolnjuje, z zaradi svetlobe, preslabo vidno projekcijo, ter avdio komponento. Tu lahko obiskovalec preko slušalk sliši predelavo komada Hel, skupine The Beatles.
Marjetka Medved predstavlja skulpturo v obliki kamele velikih dimenzij, sestavljeno iz preprostih materialov in oblepljeno z nenaključno izbranimi izseki časopisnih člankov katoliške vsebine, ki dobesedno preplavlja nekdanjo domačo civilno družbo. Članki iz časopisov Družina in Delo podajajo jasno sliko neuravnoteženega medijskega prosotora v sodobni Sloveniji. Andrea Kršul s projektom Mojih 5 minut prodira v polje mešanih medijev, saj se poslužuje tako fotografije kot ready made objektov. Sedem avtoportretov, postavljenih v popolnoma intimno avtoričino okolje preko tehnično in kompozicijsko namerno nenatančnih fotografij iz roke, tematizira svet stereotipnih jutranjih obredov.
Raznolikost pristopov vsekakor potrjujejo skulpture Anžeta Jurkovška v izložbenih oknih, ki povzemajo, pogojno rečeno, realistično malo plastiko, ki še najbolj spominja na kakšne poceni spominke. Kljub temu lahko celotno postavitev ocenjujemo kot izjemno uspešno, saj večina predstavljenih del, kljub občasno še dokaj naivni zasnovi, obljublja svetlo perspektivo mladih avtorjev. Nenazadnje izhaja ravno iz kiparskega oddelka ljubljanske Akademije za likovno umetnost, večina danes prepoznavnih sodobnih vizualnih umetnikov.
V Galeriji Kapelica je razstavljena instalacija Daana Roosegaarda, ki nosi naslov 4D-Pixel. Predstavlja pametno steno, ki zvočno in vizualno reagira na obiskovalca in prostor. Nizozemski umetnik skozi svoja umetniška dela odkriva povezavo skozi vzpostavitev dinamike med arhitekturo, novimi mediji in ljudmi. S slovenskim umetnikom Andrejem Kamnikom, se je predstavil tudi na lanskoletnem in letošnjem Trienalu slovenske sodobne umetnosti – U3 v Moderni galeriji.
Pametna stena je sestavljena iz krogov, ki simulirajo tridimenzionalne piksle dvodimenzionalnih digitalnih slik. Vsak posamezen piksel ima svoj procesor, ki dobiva informacije na katere reagira tako, da z elektromotorjem premakne posamezen krog v steni. Obenem ustvari tudi specifičen svetlobni efekt. Posamezen procesor torej odreagira na informacije, ki vanj vstopijo, tako skozi senzor, ki zaznava zvok v prostoru, kot tudi skozi vmesnik na monitorju, vgrajenem v pametno steno. Z vmesnikom upravljamo skozi dotikanje monitorja. Ponudba na monitorju obsega razne preproste znakovne, oblikovne in črkovne simulacije, ki jih skozi premikanje tako imenovanih pikslov, in ob izvajanju spektakularnih svetlobnih efektov, izvaja pametna stena.
Pametna stena 4D-Pixel je bila narejena v Studiu Roosegaarde na Nizozemskem, v sodelovanju s Petrom de Manom in tehnološkim partnerjem Axis & Stuifmeel. V kombinaciji s premikajočimi se krogci, ki skozi svoje gibanje oddajajo svojevrsten zvok in svetlobnimi efekti, stena na prvi pogled deluje zelo impresivno.
Vendar pa obiskovalčev odziv na pametno steno ostane na ravni fascinacije, ki jo pozabi že naslednji trenutek, ko na primer zagleda vmesnik na katerem ravno prikazujejo njegovo najljubšo trivialno nadaljevanko, ali pa na primer, ko sliši najnovejšo obrekljivko. Kljub temu, da projekt želi vzbuditi občutek zlitja telesa in stroja, tega prav gotovo ne povzroči. Projekt ustvarja predvsem občutek zlitja elektromagnetne tehnologije, programske opreme in elektronike. S tem, ko se vsa ta tehnologija poveže z obiskovalcem skozi zvok, ki ga ta ustvari v prostoru ali pa z njegovim dotikom na vmesniku stene, se vsebinsko zgodi enako zlitje telesa in tehnologije, kot se zgodi, ko se na primer dotaknemo tipke na tipkovnici našega računalnika, na monitorju pa se pokaže znak.
Daan Roosegaarde za svojo instalacijo z naslovom 4D-Pixel pravi, da je ta pametna stena forma, ki nikoli ni končana, saj je vedno v procesu nastajanja z novimi impulzi iz okolja. Jaz pa pravim, da je to forma, ki je še kako končana, torej dovršena ravno v formalnem smislu, saj se odziva zgolj na določene impulze iz okolja. Na različne zvoke in ukaze reagirajo vedno enaki algoritmi. V svojem izvajanju je forma torej hermetično zaprta. Pa vendar je njen izgled privlačen in poln seksapila, ki ga je zmožen narediti le za oblikovanje takšne forme zelo tankočuten arhitekt. Kljub temu, da ni vse kovina, kar se sveti in kljub temu, da bi pametna stena v vsem svojem sexapilu, ki skozi fascinacijo nad tehnologijo, reflektira samo sebe, sodila bolj v kakšen odličnjaški klub ali japijevsko podjetje, se jo splača doživeti tudi v galeriji.
Ostanite še naprej z nami in nasvidenje.
Komentarji
komentiraj >>