Petek, 23. 3. 2007
outlaw
Milko Poštrak recenzira nastop dvojca CHRIS & CARLA ob podpori domače predskupine BABY BLUE GUN v Kud-u France Prešeren v Ljubljani ... (v celoti!)
* Dragan & Branka ali Baby Blue Gun sta bila dobesedno neizogibna izbira gostov na včerajš-njem nastopu Chrisa & Carle v KUDu France Prešeren. Zaradi vrste jasno razvidnih vzpored-nic: Tako Dragan in Branka kot Chris in Carla sta obe dvojici gonilni sili druge zasedbe ali zasedb, torej Baby Can Dance in Very Used Artists po eni strani in The Walkabouts po drugi. Navezave se še nadaljujejo, oboji, tako slovenski, kot ameriški ustvarjalni par, se naslanjajo na izročilo ameriške glasbe. Tu se vzporednice - ne primerjave, da ne bo pomote – počasi iztečejo. Chris in Carla oba pojeta, pri Draganu in Branki gre za dvogovor kitare in ženskega glasu. V slovenskem prostoru pomislim vsaj še na eno sorodno ustvarjalno dvojico, čeprav ne iz okvira rock and rolla, seveda v širšem smislu, tja do bluesa, folka, celo countryja, temveč iz okvira jazza. Namreč: Steve Klink in Mia Žnidarič. V tem primeru klavir in ženski glas. Branka zlahka spomni na nekatere sestavine pevskega pristopa Mie Žnidarič. Vendar spet ne v smislu primerjav, temveč vzporednic. Kot tako, kot vzporednico, vzemite tudi omembo Janis Joplin ali še kakšne druge velike pevke rocka ali bluesa, v zvezi z Branko. Dragan s svojimi kitarami, tudi z redno menjavo kitar za vsako posebno pesem, s svojo skrbno, osredotočeno sklonjenostjo nad kitaro, manifestira svoj odnos in svoj prispevek. Namreč kitarski vzorci, prijemi, s katerimi raziskuje ali poskuša raziskovati dediščino, brska po globinah bluesa. Branka ob tem poje arhetipske zgodbe bluesa, zgodbe o potovanjih, pravzaprav iskanjih, o begu, vlakih in podobno. Rekel sem: ob tem, namreč ob Draganovem igranju kitare. Resda Branka in Dragan na nek način vodita dvogovor med kitaro in glasom, vendar sem imel včeraj včasih občutek, da do nekega razgovora, zlitja med kitaro in glasom ne pride. V prvem delu njunega nastopa sem imel tudi občutek, da sta nekoliko zadržana, toga. Sčasoma so se robovi njunega izvajanja zmehčali, začeli razlivati. Zdelo se mi je, da se je Branka sprostila in vse bolj odpirala, tja do enega od krikov v pesmi, ki bi ji lahko bilo naslov tudi Howling Runaway Blues. Vendar ne vem, ker – odkrito povedano – pesmi nisem prepoznaval. Zato ne upam reči niti, v kakem razmerju so te pesmi do repertoarja zasedbe Very Used Artists ali Baby Can Dance. Vtis pa je bil, da so pesmi zvenele kot zametki, ne še kot izgotovljene. Mogoče bolj natančno: zvenele so ogolelo, elementarno. Nekaj, na kar se bom ob opisu nastopa Chrisa & Carle še vrnil. Vsekakor pa glasbeni svet Dragana in Branke – vsaj zame – ostaja še nerazis-kan in zato toliko bolj vznemirljiv in skrivnosten.
Pri nastopu Chrisa & Carle sem namreč razmišljal, v čem je razlika med njima in Draganom in Banko v Baby Blue Gun. Z mojega zornega kota vsekakor najmanj to, da sem poznal pes-mi, ki sta jih izvajala. Hočem reči, da sem vedel, kako so nekatere pesmi iz repertoarja The Walkabouts, tam glasne, elektrificirane, v izvedbi Chrisa & Carle dobile drug zvok, hkrati pa ohranile bistvo kot pesmi. Ta drug zvok ni pomenilo zgolj, da so tokrat odigrane le z akustič-no kitaro, temveč so bili izpostavljeni drugi poudarki, druge plati teh pesmi. Včerajšnji nastop sta recimo začela z izvedbo naslovne pesmi zadnjega albuma The Walkabouts, Acetylene. Pa je nisem prepoznal, to mi je moral povedati Zlato Kreč. V redu, moja površnost. A že tu se začne: izvedba, ki je sicer vzpostavljala temelje nastopa, je tokrat zvenela privlačno, ustrezno. Različica te pesmi v izvedbi skupine The Walkabouts, posebej tista na koncertni plošči iz Prage, mi recimo sploh ni všeč. Tukaj pa nas je Acetylene lepo uvedla v še eno izvedbo iz repertoarja The Walkabouts, s plošče Devil's Road, v pesem The Stopping-Off Place. Šele potem je sledila prva pesem z albuma Fly High Brave Dreamers Chrisa & Carle, izredna, nas-lovu primerno silovita izvedba pesmi Taking Leave of Our Senses. Zame že prvi vrhunec nju-nega nastopa. Sledila ji je uvodna pesem omenjene plošče, torej At the Twilight's Last Glea-ming, nato pa, kot je navrgla Carla: nekaj starejših pesmi. Pravzaprav le ena: The Silent Cros-sing, sicer z njunega albuma Life Full of Holes. Nato sta bila spet v sedanjosti, v izvedbi pes-mi Long Slow River, v kateri si je Chris privoščil enega svojih značilnih in prepoznavnih pla-vajočih kitarskih prispevkov. Glede na to, da včeraj Chris & Carla nista odigrala pesmi Whatever It Takes, v kateri si na albumu Fly High Brave Dreamers Chris privošči daljši pro-dornejši kitarski solo, bi lahko rekli, da ga je tokrat pač odigral v tej izvedbi. Še en vrhunec, ki se je nadaljeval v izvedbo še ene pesmi The Walkabouts z albuma Devil's Road: The Light Will Stay On. Luč bo ostala še dolgo potem, ko bomo odšli. Nekaj, na kar smo se spomnili ob zaključku njunega nastopa. A o tem takrat.
Chris & Carla sta nastop nadaljevala s pesmijo Jack Candy, klasiko z albuma The Walkabouts - New West Motel, nato pa sta izvedbo pesmi Things We Should Have Known s svoje nove plošče posvetila vsem sodelavcem, ki so jo pomagali posneti. Glede na to, da sta album Fly High Brave Dreamers posnela tudi z vrsto slovenskih glasbenikov, sem pričakoval, da se bodo vsaj nekateri od njih vsaj na tem nastopu pojavili kot gostje. A se niso, čeprav so bili med občinstvom. Celoten nastop, z izjemo zadnjih dveh pesmi, ko se jima je pridružila četverica spremljevalnih pevk - Chris je rekel, da prijateljic, čeprav je bila med njimi njegova žena Anda, hm – torej: celoten nastop sta odigrala Chris in Carla sama z akustičnimi kitarami, Chris občasno z električno kitaro, Carla občasno s poceni prenosnimi električnimi klaviatura-mi. Sledila je Grand Theft Auto, zato sem, glede na prej izvedeno Jack Candy, pričakoval še Van Zandtovo Snake Mountain Blues, vendar je včeraj ni bilo na sporedu. Chris in Carla sta nato odigrala dolgo, samotno zvenečo Will You Miss Me When I'm Gone z antologijske zbir-ke priredb Satisfied Mind skupine The Walkabouts. Tu je mogoče skrajni čas, da se spet navežem na nastop Dragana in Branke. Prav pomenljivo se mi je zdelo, kako sta Chris in Car-la ustrezno izpostavila tiste vidike različnih pesmi, ki sta jih izvajala ta večer, namreč tiste vidike, za katere lahko rečem, da so že vsebovani v samih pesmih, v besedilu, drobcu zvoka, ki pa recimo v drugih, ne zgolj elektrificiranih izvedbah, niso v ospredju. Tu pa so bile. So torej imele razlog, smisel, da so bile izvedene na točno takšen način. S tega vidika sta Chris & Carla komplementarna, dopolnjujoča razsežnost tistega, kar predstavlja zasedba The Walkabouts po drugi strani. In, če sem prej rekel, da med gosti ni bilo nobenega od glasbeni-kov, ki so pomagali posneti album Fly High Brave Dreramers, lahko dodam, da jih nisem pogrešal. In da bo mogoče lepo slišati zasedbo, ki jo ima Chris Eckman z nekaterimi od teh glasbenikov, na njenem samostojnem koncertu.
Medtem se je nastop Chrisa & Carel iztekel. V pričakovanem dodatku, v katerem so se jima pridružile omenjene štiri spremljevalne pevke, so odigrali Raise Them Hands, nato pa je sledil še zadnji vrhunec koncerta. Najprej Fly High Brave Dreamers, ki jo je Chris posvetil Moniki Skaberne iz FVja, v izvedbo pa so izredno lepo vpletli drobce pesmi Heroes Davida Bowieja. Carla je celo namerno – in ne recimo Chris - odpela tisti del: »Jaz bom kralj, ti boš moja kral-jica«, del, ki je zvabil nasmešek ne samo na njen obraz. V izteku sta odigrala še klasiko There Is A Light That Never Goes Out britanske skupine The Smiths. Luč, ki nikoli ne ugasne. Krog je bil sklenjen. Luč bo ostala še dolgo potem, ko bomo odšli.
Komentarji
komentiraj >>