»Kralj Chlodovecchus – se pravi Klovis – je zgrabil svoj meč, postrgal vse lase na Syagriusovi glavi – se pravi, na glavi poslednjega rimskega kralja – ki je zdaj krvavel, in ga uklenil v apnenčasti jami v dolini reke Loire. Klovis je od vseh dočakal prisego podložnosti, potem pa dal kralju v tajnosti z enim zamahom odsekati glavo. Lasje, ki so v tem času ponovno zrasli, so merili dva palca in ker se niso zvijali v kodre, kralj Chlodovecchus ni mogel držati glave z vrha lobanje, da bi jo pokazal ljudstvu.«

Sodobna francoska proza drugič, odlomek iz romana Tavajoče sence pisatelja Pascala Quignarda, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Urša in Botz
Prevod in spremna beseda: Ana Geršak

Pascal Quignard je erudit, človek mnogih talentov, pravzaprav celovit umetnik v polnem pomenu besede. Rodil se je leta 1948 in se na univerzo v Nanterre odpravil, da bi študiral filozofijo. Hkrati se je ukvarjal s slikanjem in glasbo; igra namreč kar tri instrumente, v času predsedovanja Mitterranda pa je sodeloval z različnimi institucijami, ki se ukvarjajo z baročno glasbo. V svet literature je vstopil burno: lahko bi rekli, da so ga vanjo pahnili dogodki vseštudentskega upora, do katerega je prišlo maja 1968. leta. Začetki Quignardovega pisateljevanja so vezani predvsem na esejistiko, osebno navezanost na ta žanr pa je moč opaziti tudi v romanu Tavajoče sence. Leta 1994 je pisatelj opustil preostale projekte, tudi delo lektorja pri založbi Gallimard, ter se v celoti posvetil literaturi.

Pascal Quignard na nek način nadaljuje ustvarjalno tradicijo novega romana. Pri pisanju namreč izgubi sleherno kritično distanco, ter pusti, da ga tekst sam vodi dalje. Omenjeni proces je poimenoval »obéissance au texte«, oziroma »pokornost, poslušnost tekstu«. Leta 2002 se je spustil v tavanje skozi čas in literaturo. Tega leta je namreč izšel prvi del njegove »polilogije«, roman Tavajoče sence, v originalu Les ombres errantes. Nihče ne ve, koliko knjig bo štela serija, ki jo je avtor sam poimenoval Dernier royaume, torej Poslednje kraljestvo. Gre za življenjski projekt, ki ga bo najverjetneje prekinila šele avtorjeva smrt. Do zdaj je izšlo pet knjig.

Na prvi pogled je »polilogija« Poslednje kraljestvo kolaž bolj ali manj naključno zbranih fragmentov, brez osrednje figure, ki bi dogodke nizala v smiselno sižejsko celoto. Bralec se mora sprijazniti z dejstvom, da je le neznaten popotnik, na poti skozi tujo deželo, kraljestvo jezika, odvisen od milosti avtorja, ki v njem kraljuje. Zgodbe, ki so v delu nakazane, lahko dobijo nadaljevanje, lahko pa ostanejo zamrznjeni utrinek v toku pripovedi. Ali se bo iz ozadja prikazala skrita struktura, ki narekuje naravo dela, pa bomo izvedeli šele, ko bo na knjižno polico postavljen zadnji del zbirke.

Prvi del avtorjeve »polilogije«, roman Tavajoče sence, je leta 2002, ko je knjiga prvič izšla, pritegnil veliko pozornosti ter bil tudi nagrajen z najprestižnejšo francosko literarno nagrado Goncourt. Dela ne moremo označiti zgolj kot roman, saj se v njem prepleta več različnih žanrov, tako npr. esej, pravljica, legenda, pesem v prozi, članek, dnevnik itd. Quignard spleta novo mitološko perspektivo s sopostavljanjem zgodovinskih dejstev in romaneskne fikcije, končni učinek pa je še najbolj podoben palimpsestu, na katerem je in je bilo napisanih več različnih besedil iz različnih časovnih obdobij. Čas v Tavajočih sencah ne teče linearno, temveč krožno, saj nas vsak konec izvrže v nov začetek. Zgodba o koščkih, razbitih v času, namreč ne more imeti enega začetka ali enega konca. Tavajoče sence lahko povzamemo z Ecovim pojmom mreže, kjer se vsaka točka povezuje z nešteto drugimi, od bralca samega pa je odvisno, kako jih bo znal povezati s svojim individualnim imaginarijem oz. »vednostnim kapitalom«. Vrzeli, prazni univerzumi med posamičnimi jezikovno zapolnjenimi enotami, so v knjigi vizualno označeni z zvezdico, delitev na poglavja pa je prej produkt zunanje konvencije kot pomenskega, sižejskega razločevanja.

Quignardov slog je preprost, neposreden. Z uporabo latinskih citatov vzpostavlja novo jezikovno, hkrati pa tudi miselno, kulturno in časovno dimenzijo. V delu, kjer je čas mogoče srečati na vsakem koraku, se nenadoma pojavi vtis, da časa ni; da obstaja le mirovanje, negibna površina v katero se vpisujejo stavki. Tavajoče sence v Poslednjem kraljestvu so simbol vsega tistega, kar bo bralec lahko le začutil, nikdar pa dokončno razumel.