»Zabliska se: Po cesti

pred njim sopeč

pripognjen stopa sosed Vid, na rami

mejnik noseč!«

Anton Aškerc: Mejnik

Med različnimi strašljivimi prikaznimi, ki so ponoči prežale na človeka, imajo posebno mesto duše živali in ljudi. Med njimi so se ljudje najbolj bali vračajočih se duš umrlih, kar smo nazadnje spoznali tudi v tej oddaji, ko smo predstavljali pojem divje jage. Takšne nezaželene obiske so ljudje skušali preprečiti z različnimi obredi in zakletvami, včasih pa zgolj tako, da so grobove obtežili s kamnitimi ploščami. Kljub temu je obveljalo prepričanje, da nekatere duše niso zapustile našega sveta in so se iz onstranstva nekako izmuznile nazaj na zemljo. Čeprav so bile nekatere od njih tudi dobrohotne, so pozornost vzbujale predvsem druge, zle duše, ki so pripadale hudim grešnikom, morilcem ter ljudem, ki so umrli prezgodnje smrti, zaradi česar njihove duše niso našle svojega miru.

Mednje sodijo tudi duše kmetov, ki so za življenja skrivaj prestavili sosedov mejni kamen in ga sedaj kot duhovi nosijo na plečih naokoli. Ta motiv je dobro znan tudi iz Aškrčeve balade Mejnik, kjer je prikazen opisana takole:

»Zabliska se: Po cesti

pred njim sopeč

pripognjen stopa sosed Vid, na rami

mejnik noseč!«

V Prekmurju o isto vlogo prevzeli hudobni duhovi pokojnih zemljemercev, ki so za časa življenja goljufali kmete pri izmeri zemljišč. Imenovali so se džilerji.

O takem džilerju bo govorila tudi današnja prekmurska pripovedka: neki Melínčar je šel pozno ponoči iz Beltinec, kjer je prodal kravo in v oštariji še nekoliko lumpal. Ko je prišel do mostu je za njim prišel džilejr in mu skočil na ramena. Mož ga je moral nositi vse do melinškega vaškega pokopališča, kjer mu je prikazen zlezla z ramen in se umaknila v mrtvašnico.

Džilerji (0:51) iz Dušan Rešek: Brezglavjeki (Kmečki glas – Zbirka Glasovi, 1995)

Oddajo Divja jaga je pripravil Peter Kus .