Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
O MOČI, KI DOBRO VEKOMAJ IZ ZLA RODI; sreda, 28.III.07 ob 16.00 (3365 bralcev)
Sreda, 28. 3. 2007
Alja



Prejšnji teden se je v Stari elektrarni premierno odvila predstava Lunatico, plod ustvarjanja Boruta Bučinela, aktivnega gledališkega umetnika in ostale igralsko-plesne zasedbe. Iz množice nastopajočih izstopata predvsem stari znanki slovenskih odrov Bara Kolenc in Jana Menger ter iz mlajše generacije Nataša Živkovič in Jelena Rusjan.


Gledalce je že ob prihodu prijetno zbodlo v oči dejstvo, da se bo predstava dogajala v preddverju, ki je sicer namenjen predvsem družabnim momentom, pa čeprav gre večinoma za potrpežljivo skupinsko čakanje, da se odprejo vrata v gledališki svet. Tokrat pa so bili prišleki oropani sproščenega kramljanja, ker so takoj po vhodu v prostor že sedeli na tribunah. Prisiljenim vživeti se v uprizoritveno shemo, kjer ni jasna meja med tem, kdaj se predstava sploh začne, se je med gledalci tako ustvarilo pričakovanje po najmanj estetskem doživetju prostora.

Stara elektrarna predstavlja enega redkih industrijskih prostorov pri nas, ki ga je kulturni srenji uspelo izmakniti pogoltnim rokam kapitala. Postavljena v neposredno bližino centra, pomembno prispeva k revitalizaciji tega dela mesta, s tem ko v njej neprestano potekajo tako kulturne kot tudi družabne vsebine, s poudarkom na sodobnih scenskih umetnostih. Sam prostor torej že ima ustvarjeno določeno atmosfero, ki pa jo Lunatico preseže.

Predstava namreč še globlje izpostavlja prostorski pomen elektrarne, s tem ko raziskuje njen neizkoriščeni potencial. Tako gradbeni materialni, krušna peč, stare cevi in ostali ostanki elektrarne – tovarne, postanejo razpoložljivo scensko gradivo. S svojo realistično komponento delujejo grozljivo, a hkrati namera oživitve v umetniški izdelek izpostavi njihov skrivnostni pridih starega in nepoznanega.

Atmosfera je torej ravno pravšnja za nastanek magičnega gledališča, katerega vsebinski navdih izhaja iz Bulgakove mojstrovine Mojster in Margareta, kar pa ni takoj moč opaziti. Ne gre namreč za klasično gledališko uprizoritev. Bučinel je črpal le iz določenih prizorov, ki jih iz literarne podlage prevede v jezik gibalnega gledališča. Tako se med drugim pojavi pogovor med Bezdomnim in Berliozom, ki izgubi glavo ter seveda veliki ples pri satanu, na katerega je povabljena Margareta. Ne manjka niti Wolandov govoreči maček.

Vrzel med posameznimi prizori zapolnjuje groteskni sprevod anonimne množice ter glasba, ki jo soustvarjata violina in flavta. Čeprav ta prijetno boža slušna čutila, pa je časovni razmah tega vmesnega dogajanja tako velik, da že posega v dramaturško napetost, ki se sicer vzpostavi že na začetku. Čutnega doživetja hoteči gledalec, dodatno stimuliran še z bližino nastopajočih, se mora precej potruditi, da ohrani potrebno pozornost.

Delo mu olajša Wolandov imperativ po plesanju, ki pa se dejansko sprevrže v interakcijo proti koncu predstave, ko vsi nastopajoči odidejo v »ta pravo« dvorano in gledalce vabijo, da se jim pridružijo. Tako se ti ob znanih pop in rock melodijah znajdejo v praznem prostoru, s podobnim občutkom kot na začetku. Ne vedo namreč, če se je predstava že sploh končala oziroma kaj jih še čaka.

V tej nejasnosti imajo možnost preglodati kost dvoma ali so bili s tem dejanjem povzdignjeni s svoje tipične pasivne vloge. Pritrdilni odgovor potrjuje dejstvo, da ni ostalo le pri besedni igri, konec koncev so se znašli sredi plesne dvorane. A kaj, ko se gledalec ne vede preveč ustvarjalno v možnosti, ki mu jo nudi novi prostor. Raje se ubogljivo kot kužek posede v varno zatočišče tribun in čaka nadaljnjega razpleta.

Predstava Lunatico tako podaja dober zgled prostorske interpretacije, ki pa ima tudi simbolni pomen. Zaradi omejenosti vadbenih prostorov so se ustvarjalci pogosto prisiljeni stiskati v težkih razmerah. In čeprav gre tokrat predvsem za izvirno izrabo potenciala Stare elektrarne, pa se tudi akterji v predstavi sprašujejo o vlogi umetnosti ter njenem pogosto nezavidljivem položaju. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo je večji lunatik – ustvarjalci, ki temu navkljub vztrajajo pri svojem delu ali gledalci, ki jih pri tem podpirajo? Očitno je prava mera norosti še vedno prisotna, da bo umetnost živela dalje.

Z velikim veseljem ugotavlja Alja



Komentarji
komentiraj >>