Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 30. 3. ´07 ob 19.00 (ponovitev 6. 4. ´07 ob 10.00) RJD2: The Third Hand (XL Records, 2007) (2879 bralcev)
Petek, 30. 3. 2007
goran



RJD2: The Third Hand

Filadelfijski krojač beatov RJD2 s svojo novo ploščo ‘The Third Hand’ redči vrste svojih starih privržencev (v prvi vrsti ortodoksnih hiphoperjev) in po drugi strani pridobiva poslušalce, ki jim forma sama ni prioriteta. Kompleksno sestavljanje vzorcev je namreč stvar preteklosti, s tem pa očitno tudi sodelovanja s številnimi zlagalci rim, saj le te, z enostavnimi vokalnimi vložki, tokrat nadomesti kar sam. Sestavi všečen indie-pop, katerega smer je nakazal že s prejšnjim albumom, ki resda ne predstavlja nekega presežka niti v sorodni produkciji, vseeno pa se v glasbi skriva precej več kot pove občutek ob prvem poslušanju. Na kredibilen način posredovati ideje skozi enostavno formo je pač težje, kot če jih zapakiraš v nek kvazi abstrakten produkt. Rj-u je prehod iz enega v drug ekstrem (za razliko od nekaterih njegovih kolegov) solidno uspel, kako dovzetni bodo za ta prehod njegovi feni, pa je torej prepuščeno vsakemu posamezniku in njegovi odprtosti za spremembe. (v celoti!) ...
* Pisalo se je leto 1996, ko je luč dneva ugledal sedaj že kultni album ‘Entroducing’. Z njim je DJ Shadow ponudil kombinacijo rock, jazz in funk glasbe, hip hopa in elektronike in to na način, ki ga pred tem v tej obliki še nismo poznali. S copy/paste-anjem semplov ni sestavil le abstraktnega kolaža, pač pa je z novo, inovativno zvočno formo revitaliziral pomembnost teh za sodobno produkcijo zelo pomembnih glasbenih praks. Šest let pozneje je Shadow z novim albumom zašel v nekoliko drugačne vode, privrženci tehnike lepljenja vzorcev pa so Davisovega naslednika našli v Ramble Jon Krohnu, producentu znanem pod umetniškim imenom RJD2.

Njegovemu prvencu, naslovljenemu ’Deadringer’, so množice pele hvalospeve, postal pa je tudi cenjen rap producent iz druščine, zbrane pod znamko Definitive Jux. Izstopala je njegova veščina zlaganja beatov, še posebno pa sposobnost sodelovanja z MC-ji, ki jih je spretno umeščal v svoje inštrumentalne podlage. Na drugem studijskem albumu ’Since we last spoke’ je z eno nogo ostal v izrazu, ki ga je predstavil na prvencu, z drugo pa je si je odprl vrata v miselnost, v kateri je bolj kot beat pomemben način, na katerega le-tega uporabiš. Tehniko je postavil v drugi plan, pobudo pa je prevzel soulovski moment, s katerim je RJ dal vedeti, kaj je pravzaprav tisto, kar ga v glasbi zanima. Njegove novejše, malodane blasfemične izjave, v katerih z distance gleda na svoje začetke, je sicer bržkone potrebno jemati z rezervo, vendar pa je napredek v njegovi glasbeni zavesti v resnici več kot očiten.

Z novo ploščo ’The Third Hand’ RJD2 naredi nov velik korak naprej pa tudi vstran. Z izjemo dveh ali treh skladb, v katerih se še čuti njegova inštrumentlana hip hoperska preteklost, glasba namreč v celoti dobi neko pop rockovsko obliko, s katero se spogleduje s svojimi vplivi, med katerimi najdemo na primer zasedbi The Beatles in The Zombies ter ikono sodobne ameriške pop glasbe – Stevieja Wonderja. Sestavljanje vzorcev so skorajda v celoti zamenjale inštrumentalne linije, ki jih je RJ posnel sam in tako pokukal v svet številnih odličnih filadelfijskih glasbenikov, ki svoje godbe tvorijo s klasičnimi inštrumenti. Verjetno je bil tudi to eden od motivov za spremembo glasbenega izraza, saj skrivanje za semplerji in sekvencerji za multiinštrumentalista gotovo predstavlja neko frustracijo. Sicer z računalnikom kot sredstvom za manipulacijo zvokov ni nič narobe, je pa soulovski element v glasbo bržkone lažje vpeti z v živo odigranimi inštrumentalnimi linijami. Poleg tega se je RJ s ploščo ’The Third Hand’ prelevil tudi v vokalista, res da s precej neizrazitim (in hvala bogu nemotečim) glasom, ki pa ga tu uporablja predvsem kot dodaten inštrument in ne kot konstrukcijo posameznih skladb. Rezultat je 15 razmeroma angažiranih pop skladb, v katerih s pomočjo spretne produkcije elemente različnih praks prenese v koherentno celoto. Pravzaprav to naredi na precej podoben način kot na predhodnih dveh albumih, le s to razliko, da se hip hop umakne pop rocku. ’The Third Hand’ v primerjavi s sorodno produkcijo sicer ne predstavlja presežka, vendar pa z detajli in kompleksnimi aranžmaji oblikuje neko dovolj samosvojo in po drugi strani tudi predvidljivo formo.

Z novo ploščo se bo RJD2 približal tistim poslušalcem, ki so v ’Dead Ringerju’ videli le dobro vajo iz uporabe Pro Toolsov, pa tudi tistim, ki vsebino postavljajo pred tehniko. Na drugi strani pa bo album gotovo pustil hladne tiste stare privržence, ki so poveličevali njegovo virtuoznost pri tvorjenju beatov. Kam bo RJ-ja postavila plošča ’The Third Hand’ bo pokazal čas, verjetno pa bi lahko potegnili nekatere paralele s prebežnikom Jamiem Lidellom, ki je s svojo novo, soulovsko preobleko prepričal številne poslušalce. Pred njim ima RJD2 še to prednost, da je zamenjal založnika, saj je z Definitive Jux-a (bojda soglasno) prestopil k podobnim godbam bolj naklonjenem XL Records. Za konec lahko povzamemo, da je RJ svoj izraz uspešno prenesel v novo, za povprečnega poslušalca bolj sprejemljivo smer, ob tem pa se je bržkone znebil tudi nadležnega in večnega primerjanja z DJ Shadowom. Album ’The Third Hand’ bomo z izjemo skladbe ’Rules’, ki se vrti v podlagi slišali v celoti, skladbe pa se zvrstijo v naslednjem redosledu;

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>