Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 11. 3. 2007 ob 14h: Do ljudskega s ponaredki (3146 bralcev)
Nedelja, 11. 3. 2007
Peter



V današnji oddaji Cigule migule si bomo ogledali ekstremni primer prekrivanja umetne in ljudske glasbe, ki se včasih pripeti preveč gorčim folkloristom, ki skušajo v svojih raziskavah ljudske kulture zajeti njeno čisto, sublimirano bistvo. Ker ga ne najdejo (o razlogih zakaj smo govorili v naših prejšnjih oddajah), si ga preprosto izmislijo. Danes se bomo ustavili pri primeru velikega slovenskega folklorista Franceta Marolta, s čigar zborovsko priredbo ljudske pesmi Ribniška smo tudi pričeli.



Dokler raziskovalci ljudske glasbe niso začeli uporabljati fonografa, naprave za mehansko zapisovanje zvoka, je imelo gradivo, ki so ga zbirali na terenu, pomembno pomakljivost. Raziskovalec je vire, iz katerih je črpal, zapisoval ali celo ustavril sam, brez dokumenta, ki bi omogočal kasnejše preverjanje in ocenjevanje. Četudi je uporabljal svojo domišlijo in prirejal zapisano gradivo, je ob odsotnosti vira lahko ohranil videz objektivnosti in avtentičnosti.

Pri tem je zelo zanimiv primer obsežne zapuščine Franceta Marolta, ustanovitelja Glansbeno-narodopisnega inštituta. Ko je leta 1935 z Akademskim pevskim zborom začel predstavljati reprodukcije slovenskih ljudskih pesmi, se je potrudil, da bi jih predstavil v čim popolnejši izvirni ljudski obliki. Tedaj ga je očitno zamikalo, da bi se prepustil domišliji in meja med namišljenim in resničnim se mu je kmalu začela zabrisovati. Iz svojih terenskih zapisov in iz starejših zapisov tekstov in melodij je naredil kompilacije novih pesmi ter jih deloma predelal, prevedel v narečje in dopolnil. Da bi ohranil značaj izvirnih terenskih zapisov, jim je dodal imena krajev, datumov zapisa in imena fiktivnih pevk in pevcev. Dobršen del teh namišljenih terenskih zapisov je objavil celo v strokovnih publikacijah in se nanje skliceval v svojih pogosto polemičnih argumentacijah.

Nekoč je potreboval argument za svojo trditev, da je Kralj Matjaž »mitično solnčno božanstvo«, zato je skoval svojo verzijo pesmi Linčeca Turkinčica o Kralju Matjažu, ki je rešen iz ječe. Iz 19. stoletja poznamo le dva zapisa te pesmi in bila bi že pozabljena, če je ne bi ohranili rezijanski pevci, ki jo pojejo še danes. France Marolt je leta 1935 za Akademski pevski zbor priredil svojo verzijo pesmi Linčeca Turkinčeca, za katero je trdil, da je bila »kot izoliran primer« zapisana na Goriškem še leta 1917. Kasneje se je izkazalo, da jo je sestavil iz različnih verzov drugih verzij te pesmi in jo proglasil za izvirno.

Za konec današnje oddaje bomo prisluhnili preverjenemu terenskemu posnetku pesmi Linčeca Turkinčica, ki je nastal leta 1962 v vasi Bila v Reziji.

Ribniška, priredba France Marolt (3:40) iz Musica Noster Amor (Založba Obzorja, 2000)

Linčeca Turkinčica (2:34) iz Slovenske ljudske pesmi I (GNI ZRC SAZU, 1996)

Oddajo je pripravil Peter Kus.



Komentarji
komentiraj >>