Četrtek, 29. 3. 2007
Anja
V torek in sredo se je v Mestnem muzeju odvijal mednarodni simpozij z naslovom In-between Europe: Identity, Space and Geographies of Imagination, ki ga je organiziral oddelek za sociologijo Filozofske fakultete v sodelovanju z British Councilom in Ambasado republike Turčije. Tuji in domači razpravljalci so svoja predavanja naslovili predvsem na vprašanje možnosti medkulturnega dialoga in večkulturnosti v Evropi.
Na podlagi dogodkov zadnjih let se zdi, da multikulturne prakse, kot si jih zamišlja Evropska unija, ne prinašajo želenega učinka oziroma so le mrtva črka na papirju. Smrt Thea van Gogha na Nizozemskem, Ambrus v Sloveniji, protesti v Franciji, danske karikature in čedalje bolj omejujoče evropske imigracijske politike, so kazalci nefunkcionalnosti in nenazadnje nepripravljenosti Evrope pri vključevanju različnih skupnosti v evropsko zavest. Čeprav se lahko vprašamo tudi, kaj evropska zavest danes sploh predstavlja.
Multikulturalizem kot kritična paradigma, ki za svoj uspeh predpostavlja predvsem možnost dialoga, se danes postavlja kot eden izmed pojmov zamišljanja globalne družbe, kot nova oblika globalne zavesti, dejanskih praks in politike večetničnih družb. Ali pa je multikulturalizem le maska, za katero se skrivamo pod pretvezo demokratičnosti, tolerance in solidarnosti? Evropa je ta, ki je iznašla diskurz o Evropi kot prostoru svobode, ki temelji na dialogu, o prostoru prepleta različnih idej in kultur. Samozagledanost vase ali možnost dejanskega sobivanja različnih skupnosti? To je le nekaj vprašanj, ki so se izpostavila na dvodnevnem simpoziju, na katerem je bilo govora o različnih pogledih kulturnih politik, multikulturalizma in modelov sobivanja v evropskem in slovenskem prostoru.
Ne morem mimo začetnih besed Mihe Pintariča, ki je izrazil predvsem vprašljivost ideje večkulturnega bivanja, če morajo domači govorniki pred domačo publiko govoriti v angleškem jeziku. Vendar to odraža le stopnjo zainteresiranosti države in ostalih institucij pri organizaciji tovrstnih projektov, za katere je kriv predvsem in le entuziazem organizatorjev, zato o dodatni sili prevajalcev niti ne morejo razmišljati.
Prvi dan simpozija je bil bolj teoretsko usmerjen. Gerard Delanty, profesor sociologije na Univerzi v Liverpoolu je predstavil pomembnost kozmopolitanizma kot alternative nacionalizmu in globalizaciji. Na drugem polu je slonel pravtako profesor sociologije, in sicer iz City University v Londonu, ki je zanikal medkulturni dialog kot nesmiselno retoriko, ki ne obstaja in do katere tudi ne bo prišlo še nekaj časa, saj je ideja nacionalne kulture pregloboko zakoreninjena v naši zavesti. Sploh pa ljudje niso pripravljeni postati svetovljani, prav nič jim ne manjka v njihovem majhnem in udobnem kokonu vsakdanjega življenja.
Da ne bomo izgubljali preveč besedi, prisluhnimo krajšima izsekoma Delantyjevega razmišljanja o kozmopolitanizmu in Robinsa, ki namesto koncepta svetovljanstva raje uporablja koncept transkulturalizem. Na splošno pa je izrazito kritičen do uporabe pojmov medkulturni dialog in multikulturalizem.
....
Predavanja, ki so sledila kresanju mnenj med zagovorniki možnosti sobivanja in iluziji večkulturne Evrope, so se posvečala bolj slovenskemu okolju. Ksenija Horvat Vidmar, docentka na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti, tudi idejna vodja simpozija, je občinstvo nagovorila s predavanjem o vmesnih prostorih postsocialistične Evrope v nasprotju s terminom devetdesetih MittelEuropa. Multikulturalizem vidi kot prakso znotraj in ne med različnimi skupnostmi. Rudi Rizman s Filozofske fakultete pa je svoje predavanje o Oblikovanju identitete v kompleksnih procesih globalizacije in negotovosti, zaključil z mislijo, da kakršnekoli odločitve od zgoraj, torej politike in vzvodov moči, brez odobritve strani vpletenih vodijo v poslabšanje/retrogresijo.
Če je bil prvi dan teoretično zastavljen, so se včeraj razpravljalci posvečali odnosu med globalno kulturo in mediji. Ti so v dobi globalnih informacijskih tehnologij in množičnega komuniciranja vitalni člen v prenašanju podob kulturne raznovrstnosti kot tudi reproduciranju političnih in ideoloških diskurzov medkulturnih razlik in meja. Tako analiza medijskih tekstov poročanja o ambruških Romih, ki sta jo opravila študenta sociologije kulture Julija Sardelič in Miro Samardžija, kot tudi analiza slovenskih medijskih tekstov o danskih karikaturah Romana Kuharja s Filozofske fakultete, sta pokazala predvsem na poglabljanje diskurza izključevanja in getoiziranja verskih in etničnih manjšin v množičnih medijih.
Kar pa je postalo tudi realnost praks mnogih imigracijskih politik evropskih držav. Mit Nizozemske kot ekstremno liberalne države se je izkazal za državo z eno izmed najbolj restriktivnih imigracijskih politik. Marc de Leeuw z Univerze v Utrechtu je bolj nazorno nakazal trenutno dogajanje na Nizozemskem.
....
O identiteti Turčije v luči približevanja Evropski uniji je spregovoril Ferda Keskin z Istanbulske Univerze, Ahmed Pašič pa se je spraševal o radikalizmu med muslimani v Evropi - kot mitu ali realnosti. Integracija muslimanov v Evropi je lahko možna le pod pogoji, če vključuje vse pomembne vzvode politike, izobraževanja, civilne družbe in množičnih medijev.
Simpozij se je zaključil v avli Mestnega muzeja, brez prevajalcev, v sproščenem čebljanju obiskovalcev simpozija in razpravljalcev. Kar je le dokaz spodbujanja medkulturnega dialoga.
Po imaginarnih prostorih več in medkulturnosti se je sprehajala Anja Šter.