Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VIA NEGATIVA – poskus razprave; nedelja, 1.IV.07 ob 20.00 (5291 bralcev)
Nedelja, 1. 4. 2007
Ariana Ferfila



Konec februarja ste si lahko v Gleju in Stari Elektrarni ogledali ponovitve treh izmed realiziranih petih predstav VIA NEGATIVE. Gre za uprizoritve, ki so v slovenskem prostoru že bile videne. Incasso je bil premierno uprizorjen leta 2004, Bi Ne Bi leta 2005 in Viva Verdi leta 2006. Zasedba, ki se nenehno malenkostno spreminja, je tako v gledališče pozvala pretežno zamudnike in nevedneže, ki predstav še niso videli. Zaradi deloma odprtih struktur uprizarjanja in ponekod temeljne interakcije z občinstvom pa je vsakokratno pojavljanje omenjene gledališke zasedbe na odru nedvomno unikatno.


VIA NEGATIVA je sedemletni gledališki projekt. Je mednarodna gledališka skupina, ki ne deluje po principu stalne, fiksne zasedbe, temveč se performerji iz držav Slovenije, Hrvaške, Srbije, Irske, Španije menjajo. Želja je namreč ta, da bi se število performerjev VIA NEGATIVE večalo, kar potrjujejo raziskovalne delavnice odprtega tipa, ki jih organizirajo sproti. Skupina ima v svojih vrstah izvrstne performerje, gledališkim institucijam uporne umetnike kot tudi naturščke. Nedvomno tovrstna gledališka tvorba potrjuje trditev '' da imaš igralce, ki veliko igrajo, igralce, ki dobro igrajo in tiste, ki ljubijo to, kar počnejo '' . Izmed elitne, raziskovanju naklonjene, peščice slovenskih gledaliških umetnikov lahko navedemo par imen: Katarina Stegnar, Gregor Zorc, Petra Govc, Marko Mandič in Barbara Kukovec.

Osnovno vprašanje raziskovalnega gledališkega projekta, ki ga vodi in usmerja Bojan Jablanovec, je: kako biti resničen pred gledalci? Vsi elementi odrske iluzije so eliminirani; ni nikakršne kostumografije, scenografije, niti dramskega besedila. V gledališko konvencijo so uvedeni elementi performansa, kar pomeni, da je igralec avtor in material svojega nastopa.

Večletno delo je osnovano na raziskavi človeških karakteristik, ki jih poznamo kot 7 božjih grehov, o katerih so pisali apologeti. Jeza, požrešnost, pohlep, pohota, lenoba, zavist in napuh. V ospredje se ne postavlja toliko ta moralna, etična razsežnost naštetih človeških lastnosti kot prav njihova univerzalnost v človeškem značaju.

'' Via Negativa! '' je bil vzklik neo-avantgardnega gledališča, ki je veljal za vodilno geslo odrske umetnosti tistega prostora in časa. Če se neo-avantgardo primerja z usmeritvijo gibanj zgodovinske avantgarde, potem je opazno, da se je odpovedalo poskusu neposrednega pospeševanja revolucioniranja družbenih odnosov. Razlog naj bi ne bil v političnem cinizmu, temveč v spremenjeni oceni možnosti delovanja, kot navaja Hans-Thies Lehmann ( hans-tisz leman).

Rek Via Negativa tako cika na preboj skozi racionalne, nezavedne, mentalne procese z namenom zasledovanja slik nezavednega. Tovrstno vodilo pa komunikacijo v gledališču stacionira na idiosinkratičnem in osebnem nivoju – vsako nezavedno ima svoj diskurz, ki je lasten le njemu. Zatorej se, posledično, resnična komunikacija bolj kot z razumevanjem začne utemeljevat z impulzi za lastno kreativnost sprejemnika.

Ko so futuristi, dadaisti in nadrealisti snovali temelje akcijske umetnosti, so bili naklonjeni želji radikalnega prevrednotenja civilizacijskih vrednot, revolucioniranju vseh življenjskih razmer. Danes sledi akcijske umetnosti nimajo več središča v zahtevi po neposrednem spreminjanju sveta, ki bi se kazala v družbenih provokacijah. Angažma je viden predvsem v pripravljanju dogodkov, izjem, trenutkov odstopanja, kar je v času konformizma čutil in medijsko razvajene percepcije ne samo pomembno temveč tudi osvežujoče.

Pri avantgardnih gledaliških fenomenih, provokativnih akcijah je bil tako vedno v ospredju ta element vojne z občinstvom, kar je novi teater prevzel, saj je šlo za potencial spreminjanja pojmovanja same gledališke komunikacije. Novo gledališče, ki v ospredje prihaja nekaj zadnjih desetletij, se je odcepilo od političnih oblik, ki od zgodovinskih avantgard do 60.let 20.stoletja obvladujejo ekperimentalno gledališko sceno. Gledališko komunikacijo se je nehalo v prvi vrsti obravnavat kot konfrontacijo z občinstvom, temveč bolj kot pripravljanje situacij samospraševanja, samoizkustva udeležencev.

Na mesto umetno fingiranih, fantazijskih svetov, vase zaprtih fiktivnih fabul novo gledališče v ospredje postavi željo, v konkretnem materialu vsakdanjega življenja proizvesti situacijo, ki bo obiskovalcu podala imperativ lastne kreativne dejavnosti, aktivnosti. Naenkrat gledališče za vsakega udeleženca postane izkušnja, ki se ne sklada več po pravilu z izkušnjo drugega.

Happeningi in performansi so bili tisti teatralni fenomeni, ki so zanos dobili za časa avantgarde. Osrodotočili so se prav na telesni, afektivni, prostorski odnos med igralci in gledalci in raziskovali potencialno možnost sodelovanja in interakcije. V srž raziskovanja so postavili prezenco, početje v realnem, namesto reprezentacije, mimezisa v fiktivnem. Gledališče tako bolj kot na končni rezultat, proizvod, opomnijo na dejavnost proizvajanja in delovanja, na fenomen procesa, delujočo kreativno silo.

In zakaj omenjati performans pri gledališki skupini VIA NEGATIVA?

Ker si v svojem delu prizadevajo za realno izkušnjo, za poskus preseganja reprezentacije. Koketirajo prav z neposredno nameravano izkušnjo realnega glede na prostor, čas in telo.

Performans je neizpodbitno proizvedel nezaslišane trenutke v živo, skrajno je spremenil samo mišljenje o umetnosti. V ospredje je postavil neposrednost izkušnje umetnikov in avditorija. Manipulira in igra se s trajanjem, trenutnostjo, simultanostjo kot neponovljivostjo. Kot nalogo gledalcu ne postavi mentalne rekonstrukcije, ponovne stvaritve, potrpežljivega opisovanja fiksirane podobe, temveč mobilizacijo lastne zmožnosti odziva in doživetja. Tudi igralca ne pojmuje kot interpreta vloge, temveč kot performerja, ki v kontemplacijo pogosto postavi lastno prezenco.

Delo in raziskovanje VIA NEGATIVE v ospredje postavlja živost, provokativno prezenco subjekta, ki se namesto utelešenja lika, bode s proizvodnjo prezence, intenziteto komunikacije iz oči v oči. Prav to je najbolj izrazito v uprizoritvi Bi ne Bi, ko se gledalcem pred oči nastavi uprizarjanje pohotnega poželenja ter se jim odvzame to distanco mirnega in varnega opazovanja iz vrst nepremičnega avditorija. In prav tu se nam kaže ta svobodomiselen impulz performativnih določitev, ki se ne zatekajo v predhodno veljavne kriterije, temveč v uspešnost lastnega komuniciranja. Gledališče se tu odmika od norm uprizarjanja, ko se izdelek pojmuje kot postvarel proizvod in se bliža elementu komunikacije, izmenjave, ki ne priznava hierarhizirane gledališke situacije.

Umetnik novega gledališča bolj kot ne izvaja, organizira, gradi iz akcij, ki se polaščajo njegovega telesa. Izziva trenutek, ki je realen, emocionalno prepričljiv in se dogaja tukaj in zdaj. Na pomenu pridobiva proizvajanje prezence, ki ni ne predstavljanje, ne mimezis. Je prezenca subjekta, ki si lasti drugačnost od prezence zvoka, podobe, arhitekture in ki nikoli ne more biti v polnem smislu tukaj in izpolnjena. Vedno se obdrži ta značaj videnega, zgolj nakazanega, ki vselej že izgine, ko stopi v razmišljujočo izkušnjo.

V dveh, ponovno videnih predstavah VIA NEGATIVE, Incasso in Bi ne bi, je bilo uprizarjanje strukturirano po principu točk. Vsak posamezen performer si je na izbrano tematiko izbral situacijo, spomin, napisal tekst in pridodal fizično akcijo. Nekakšna psihoanalitska fizična samorefleksija na odru. Vsi teksti so bili napisani izpod pisala nastopajočih in vse izrečene besede so bile v navezavi na lastno skrinjo osebne zgodovine.

VIA NEGATIVA prakticira skorajda agresiven, verbalen in telesno upodabljajoč napad na gledalca. Napad ni fizično neposreden, je pa usmerjen na ustaljeno percepcijo, avtomatizacijo zaznave. Akcije, ki jih performerji izvajajo na telesu so skorajdo brutalno racionalizirane, instrumentalizirane in do potankosti zahtevajo nadzor, voljo kot tudi prisotnost umevanja in želje, da se z akcijami, ki skrajno posegajo v fizis, provocira.

VIA NEGATIVA je mojster tekanja, skakanja, kazanja in naslajanja nad golimi telesi. Telo je venomer tisti instument, ki performerju služi kot sredstvo, s katerim usmerja in alarmira na potek skritih pomenov, porajanje asociacij, domišljijskih prigod gledalca. Kljub nekaterim, na trenutke banalnim situacijam in trditvam, ima vsakršen tekst kot dejanje, pri VIA NEGATIVI venomer natančno reflektirano osnovo. Morda so zadeve kdaj zvedene na povsem preprost ali včasih prostaški diskurz, a so le bližnjice do korenito zakoreninjenih političnih vzorcev družbene mentalitete našega časa. Politika gledališča pa je prav politika zaznavanja, mar ne?

Viva Verdi , predstava, ki zapostavi prostorsko intimnost solističnega principa točk, ki prevladuje v Incassu in provociranje osebnega polja intimnosti vsakega obiskovalca, ki poteka v Bi Ne Bi, se loti veličastne lenobe. Lenoba ali velika želja po vztrajanju v mirovanju, nedejavnosti, ne-delu, je tudi tista vztrajna trmoglavost udobnega in varnega zatekanja v loj lastne mentalitete. Viva Verdi na odru izredno nazorno tvori situacijo opozicije performerjev in opernih pevcev. Performerji namreč izvajajo akcije, ki so družbeno- prevladujoče označene za gnusne, nespodobne, nedopustljive; od uriniranja in uspelega poskusa kako iz flaše urina narediti vodnjak, do brutalnega prekopicavanja ob tla, golote, bljuvanja, polnjenja ust z zemljo. Vmes je dogajanje večkrat prekinjeno s prihodi veličastnih, do omenjenih dejanj skoraj prezirljivih, opernih pevcev. Z vso svojo gracioznostjo šolanega razpona glasu in telesno podobo, ki svojo masivnost vleče iz salonarske elegance, se postavijo kot antipod kaosu, deformaciji bontona. Zazrti so v to popolnost reprezentacije lastnega odrskega poslanstva in delujejo odsotni. Sicer nedotakljivi in polno ponosni, vendar v realnem življenju nedosegljivo vsemogočni.

Prav ko si pevci, družbeno etablirane kulturne institucije kot je opera, na vso moč prizadevajo ohraniti to svojo varno suverenost in fascinacijo vzbujajoč nastop, pa je očesu vojerja neizogibna ta iritiranost in neodobravanje preostalega početja na odru. Nelagodnost, ki je usidrana v njihovem fizisu in drži. Sicer nedvomno opravijo izvrstno delo, kot ga opravi tudi režiserki posluh in precizna dojemljivost Bojana Jablanovca, gonilne sile VIA NEGATIVE.

Vse tri uprizoritve, Incasso, Bi Ne Bi in Viva Verdi, problematizirajo ustaljeni kanon dopustnosti, kaj se na odru sme in česa ne. Kaj človek kot racionalno in civilizirano bitje odobrava in česa je vajen. Odrske akcije niso pretenciozno navržene ampak so dodelane in očiščene balasta nepotrebnih so-pomenov, saj bi lahko v nasprotnem primeru bile prepoznane kot vse preveč banalne, primitivne in neokusne. Radikalni posegi v teritorij fizisa so venomer utemeljeni in služijo kot stvarni pripomoček, kako subjekt spraviti v psiho-fizično stanje, emocijo, ki zaradi tolikšne vpetosti v telo mora biti pristna. Pa če gre za prebadanje prstnih blazinic in obeleženja bankovca s krvjo, groteskno izpovedovanje predporočnih obljub s polnimi usti denarja ali podkrepitvijo sarkastične izjave ''kar šteje je princip'' z uriniranjem na eure.

Če je gledališče doživelo razhierarhiziranje gledaliških sredstev, vdor včasih ločenih umetniških zvrsti in sodelovanje gibalcev, pevcev, igralcev, ki se je izkazalo za potencialno plodno, potem se moramo pokloniti tudi smrti iluzije, ki je gledališču dolgo časa veljalo za imanentno. Če imamo v mislih VIA NEGATIVO, potem moramo priznati, da ni več zaprtega fiktivnega prostora komunikacije, ki bi se sklenjeno odvijal na odru. Potencirana je os theatrona, komunikacijski tunel med odrom in avditorijem, ki direktno nagovarja, priznava, obuja in drega.

V času bohotenja simulacijske realnosti, skorajda nepogrešljivih vmesnikov komuniciranja; od mobitelov, televizije in medmrežja, je na odru kot antipod podana prav ta neposrednost, direktnost komunikacije, ki je prisotna tu in zdaj. Telo namreč vedno vsebuje tisti nezvedljiv presežek, tisto nepopolno živost, ki razkriva vojerjem, tisto nekaj, zaradi česar napenjajo oči in ušesa – fascinacijo. Morda fascinacijo učinkovitosti, vendar mar ne prav tiste, ki ji rečemo budna živost subjekta? To človeško nenadzorljivo nepopolnost – karizmo, ki subjekt še postavlja za unikatnega v mehanizirani, avtomatizirani stvarnosti.

In zakaj gledališče potrebuje tovrsten fenomen kot je VIA NEGATIVA?

Gledališče je dohitelo razvoj, impulz eksperimentiranja, ki se je v preostalih umetniških praksah razpasel že mnogo prej. Gledališče je od nekdaj veljalo za relativno drago estetsko prakso, ki se je finančno preživljala s prispevki, ki so bili sorazmerni številu gledalcev, ki so predstave obiskovali. Zato si etablirane kulturne institucije dolgo časa niso mogle privoščiti, še danes pa so sila rigidne v podpori in spodbujanju raziskovalnih procesov, ki pa so bistveni za razvoj gledališča, odrskega izraza in pomikanja mejnikov refleksije, doumevanja in zaznave.

Ekperimentalno naravnano gledališče je tudi sila pogosto zgrešeno, saj inovativni pristopi niso nujno takoj širše družbeno sprejemljivi, kreativne zasnove pa pogosto zahtevajo proces dolgoletnega vztrajanja in razvijanja idej. In prav v času, ki samosvojim umetnikom ni naklonjen, ko v širši družbeni strukturi vlada neangažiranost, nezanimanje in apatija za inovativno umetniško ustvarjalnost, so tovrstni posegi več kot dragoceni.

Če je Tadeusz Kantor (tadeuz kantor) svoj gledališki kanon vztrajno oblikoval v času nemške okupacije, ko je bila Poljska podrejena nacističnemu diktatu za časa druge svetovne vojne in je gledališke igre uprizarjal po skrivnih, skrbno varovanih zasebnih stanovanjih, čeprav je bila razkritemu umetniškemu udejstvovanju pripisana usmrtitev - potem se bo tudi v našem prostoru in času vedno našla tista niša, v kateri se bo dalo ustvarjati umetnost z veliko začetnico.



Komentarji
komentiraj >>