Ponedeljek, 2. 4. 2007
barbara
Na teh valovih nismo že kar nekaj česa prisedli v zatemnjeno, v rdeče pobarvano in zakajeno sobo kabarejskih dimenzij. Čeprav so časi in estetika teh zvokov mimo, poznamo danes kopico bendov, ki te pozabljene zvoke in viže iz 20-ih let, enostavno prenesejo v današnji čas z nekompromisno in neobremenjeno držo. To držo imajo tudi naši nocojšnji gostje. Člani skupine The Scarring Party živijo dvojno življenje. Čez dan, vsak za svojim pultom služijo vsakdanji kruh, ko se spusti noč pa se znajdejo za težko žametno zaveso, kjer se njihovo vsakdanje življenje za nekaj časa ustavi. (v celoti!)
* Na teh valovih že kar nekaj časa nismo prisedli v zatemnjeno, rdeče pobarvano in zakajeno sobo kabarejskih dimenzij. Čeprav so časi in estetika teh zvokov mimo, poznamo danes kopico bendov, ki te pozabljene zvoke in viže iz 20-ih let enostavno prenesejo v današnji čas z nekompromisno in neobremenjeno držo. To držo imajo tudi naši nocojšnji gostje. Člani skupine The Scarring Party živijo dvojno življenje. Čez dan vsak za svojim pultom služijo vsakdanji kruh, ko se spusti noč, pa se znajdejo za težko žametno zaveso, kjer se njihovo vsakdanje življenje za nekaj časa ustavi.
Na majhnem odru lokalnega Milwaukeeja se peterica glasbenikov predaja glasbi, ki so jo poslušali njihove babice in dedki. Tolkalec James Burzelic se v črno-beli opravi spretno premika med kopico bobnov, med 20 kilogramskim zvonom in tipkami starega tipkalnega stroja. Vokalist in tekstopisec na harmoniki, Daniel Bullock, s svojim bledikavim obrazom in žametno rdečimi ustnicami, puha svoj prasketajoči baritonski glas skozi ročno izdelan bakren mikrofon. Edina ženska predstavnica, Isabella Carini, v mogočni drži med popihavanjem na tubo sem ter tja izpljune nabrano slino. V kotu se nad svojim štiri strunskim banjom sklanja še Blayne Greiner, družbo pa mu v zadnjem letu dela še na novo pridobljeni član Dan Fischer, ki si k ustom prislanja klarinet, bas klarinet in fagot. Njihova glasba nastaja v temni ulici predmestja, v majhni sobi, polepljeni z odpadajočimi tapetami, v kateri zaradi vročine gori le ena neonska luč. Soba je tako majhna, da se vanjo komaj spravijo. Od tu tudi ime, kajti člani se dolgo niso mogli odločiti, če je prostor, v katerem nastaja njihova glasba, strašen ali smešen.
Slika se na prvi pogled zdi morda »scarry«, je pa gotovo, da je druščina s svojo glasbo poslušalca pripravljena popeljati v surrealističen svet, ki mu ni para. V svetu, kjer mu vlada kaos, vsak posameznik vihra s svojo zastavo, na kateri se iskri apokaliptičen zapis: »My papa's got a brand new claw/ My mama's got a church on fire/ My sister's got a bitten tongue / My pastor's got a brand new fang/ My cousin's got an M16/ My girl's got her eye on a ring/ and I've got St. Peter's spine.« se začne komad ‘Peter's Spine’. Besedila, prepojena z bibličnimi motivi in simboli, nas nenehno opominjajo, da je konec vselej pred nami. In kljub temu, da človek nima za kaj upati, saj hudič vselej zavoha, v kateri luknji tiči zajec, se vendarle nasmejemo nad bizarno človeško usodo, ki jo živijo The Scarring Party.
V nocojšnji tolpi boste spoznali njihov prvenec, ki je lansko leto izšel v samozaložbi. Komadi si sledijo v naslednjem vrstnem redu: Anywhere, No more room, Peter's spine, Eye, This Babel, Eat your young, Town cried wolf, Devil knows where, Town Cried wolf, Ocean Bottom in Lullyby. Zavesa se dviga. Člani zasedbe so v svojih najlepših večernih toaletah. Na odru so že The Scarrying Party.
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>