Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FEMINISTIČNA GRŠKA EPOPEJA; torek, 3.IV.07 ob 16.00 (3635 bralcev)
Torek, 3. 4. 2007
Alja



Cankarjev dom se rad okiti s spektakli in tako je v nedeljo svojo največjo zakladnico, Gallusovo dvorano, zaupal gostovanju SNG Nova Gorica ter Slovenskega stalnega gledališča Trst. Kapacitete teh dveh teatrov so se ob sodelovanju nekaterih gostov združile za uprizoritev tragedije, nastale izpod peresa Evripida, enega največjih dramatikov stare Grčije. Gre za njegovo zadnje delo, ki mu je nadel ime Bakhantke in katerega predelave se je lotil znani slovenski režiser Vito Traufer, ki sicer deluje v Slovenskem mladinskem gledališču.


Zgodba izhaja iz srčike staro-grške mitologije in govori o srdu boga Dioniza, ki mu prebivalci Teb odrekajo čaščenje. Dionizov oče je bil namreč sam Zevs, ki je kot velik ljubitelj zemeljskih žena spočel mnogo otrok in med temi si je Dioniz po spletu okoliščin pridobil božanski status.

Tega priznanje nato sam širi po svetu in v veliko pomoč mu je vino, ki prežene vse skrbi in kot opojno služi stiku z božanskim. Slednje se manifestira kot oblika plesne ekstaze, ki v svoji vznesenosti mrači um udeležencev ter njihovo zaznavnost projicira izključno na vidik čutnega in telesnega. Dionizična vročica poseda predvsem ženske, sicer spodobne žene, matere, device, ki zapustijo svoje domove in v neustaljivi blaznosti iščejo potešitev v divjanju skozi gozdove ter trganju in užitju surovega živalskega mesa.

Pozornost predstave temelji na mistični glasbi, čigar avtor je sicer bolj pop vodam predani Saša Lošić. V stari grščini izpeti vokali, uprizoritvi že podajajo značilnosti posvetnega gledališča. Izvaja jo zbor trinajstih plesalk in pevk, ki predstavljajo menade, z dionizičnim duhom obsedene ženske. Njih gibanje deluje kot spremljava igranim vložkom in vseskozi podaja dramaturško nit, katere napetost počasi, a vztrajno narašča. Ustvarjeno mnoštvo glasov spominja na grško tragedijo, v kateri je bil bistven element ravno zbor, ki je imel poleg vokalne določeno tudi gibalno funkcijo.

V tragediji se tako odvija bitka med žensko čutnostjo in moškim razumom, ki prignana v ekstrem ne morata soobstajati. Tako tebanski kralj Pentej, simbol racionalne vzvišenosti, zavrača Dionizev kult in ga razglaša za herezijo. Božjega poslanca, ki je pravzaprav Dioniz sam, utelešen v človeški podobi, ukaže zapreti, prav tako njegove privržence. Kazen za žalitev boga mora biti kruta, kajti kolikor mogočnejši je ta od človeka, toliko večja je njegova užaljenost.

Evripid pri tem izpostavlja tipično lastnost grške mitologije, namreč človeškost samih bogov, kajti tudi njih pogosto čustva zavedejo. Dionizev duh tako obsede kraljevo mati Agavo in njene sestre, ki ga prej prav tako niso želele priznati. V svoji blaznosti ga raztrgajo na kose, njegovo glavo pa nataknejo na kol, misleč da gre za levovo. Kazen tako prizadane vse, še najbolj Agavo samo, ko se zavede svojega dejanja.

Predstava torej slikovito prikaže enega zanimivih pojavov, ki se je pojavljal v večini zgodovinskih kultur, v nekaterih še danes. Gre za skupinski ples v transu, v katerem človek išče stik z božanstvom. V tem stanju se prek uporabe telesa dvigne nad zadržke uma. Tako se lahko dionizični grški plesi lahko primerjajo predvsem z nepojasnjeno srednjeveško različico, imenovano tarantela, v kateri je na tisoče ljudi med divjim plesom padalo v nezavest.

Za spektakel se spodobi, da temelji tudi na kultu osebnosti in tokrat je ta vloga pripadla divi slovenske popularne glasbe. V igralski vlogi se namreč ni pojavil nihče drug kot Helena Blagne, ki se na oder povpne v krvavi obleki, besnečega pogleda in morda celo s peno okoli ust. Igra namreč samo Agavo, morilko svojega sina. Glede na to, da predstava že prevzema obliko muzicla, v njenem nastopu tiči več kot samo komercialni vzrok.

Njene pevske sposobnosti ne dopuščajo kančka dvoma, sploh v pretresljivi tožbi streznitve. Ta je za gledalce, od katerih je zajeten delež nedvomno prišel ravno zaradi nje, še toliko bolj doživeta. Konec koncev primadona Helenca pooseblja idealno žensko, mater in kraljico prenekaterega slovenskega srca.

Grško-slovenskemu transu se je upirala Alja



Komentarji
komentiraj >>