Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 12. 4. ´07 ob 19.00 (ponovitev 19. 4. ´07 ob 10.00) THROBBING GRISTLE: Part Two: The Endless Knot (Industrial/ Mute, 2007) (3248 bralcev)
Četrtek, 12. 4. 2007
tadej



Throbbing Gristle: Part Two: The Endless Knot

Throbbing Gristle so si s svojo inovativnostjo v sedemdesetih letih izborili kultni status v glasbenem svetu. In kot je za legende takega kova značilno, je vrednost njihove glasbe predvsem v vplivu na prihodnje generacije, glasba sama po sebi pa le z izjemo redkih izdelkov ne pritegne poslušalca. Slednjega pa seveda ne moremo trditi za nadaljno pot članov londonske zasedbe, ki so po razpadu ustanovili zopet kultne zasedbe Psychic TV, Coil ter izven ljubiteljskih krogov precej nepoznani duet Carter Tutti. Predvsem glasba Coil in Carter Tutti se je v kasnejšem obdobju razvila do te mere, da je končno lahko služila kot primerno izrazno sredstvo vseh njihovih kompleksnih patologij. Novi album Throbbing Gristle pa združuje vse kar so člani benda počeli v zadnjem obdobju. Torej je ekstremno temačen, delikaten, elektronsko elitističen, mega psihedeličen in sto-procentno izrojen. Še več: pozorno poslušanje na slušalkah nam razkrije nenadjebljivo genijalnost angleških starčkov, ki rezultira v nepredstavljivo dober elektronski album, absolutni glasbeni presežek. Res da je šele april, ampak tole je brez dvoma moj favorit za album leta. (v celoti!)
* V prvi polovici 70-ih let je Anglijo šokirala provokativna artistična grupa z imenom Coum Transmissions. Šlo je za preplet vizualnega, igranega in glasbenega, kjer sta se večinoma prepletala bizarna pornografija in nasilje. Grupo sta vodila Genesis P-Orridge in Cosey Fanni Tutti, proti koncu pa sta se jima pridružila še z elektronskimi zvočili obsedeni Chris Carter ter Peter Christopherson alias "Sleazy". Leta '75 so se na zadnji predstavi z naslovom Pornography predstavili kot Throbbing Gristle, s tem pa so oznanili začetek nove dobe svojega ustvarjanja. Glasba je postala prioriteta, fascinacija z odklonskim pa je še vedno ostala osrednja tema.

Throbbing Gristle so v svoji prvi fazi divergirali daleč stran od vsega normalnega. Glasbo so sprevrgli v mazohizem, posluževali so se najcenenejših snemalnih praks, z besedili brisali meje med psihologijo in patologijo, s hrupom terorizirali poslušalce, se v improvizacijah prepuščali najtemnejšim afektom, posneli pop komad in ga poimenovali po insekticidu iz plinskih celic nacističnih taborišč, za album 20 Jazz Funk Greats pa so se slikali na podeželju med cvetjem v šmensi oblekah z nobel avtom v ozadju. Ampak da ne bi ostali preveč banalni, si Genesis P-Orridge naredi še joške in postane transvestit, ki je mimogrede danes star že 57 let. Da o raznih bizarnostih, ki bi se jih verjetno sramovali še v starem Rimu, ne govorimo. No, in ti bolniki so danes v svetu glasbe eni najbolj cenjenih artistov, če pa k temu dodamo še njihovo samočaščenje, potem imamo definitivno opravka z najbolj kultnim bendom ever. Ampak seveda upravičeno. Oni so ustanovili založbo Industrial in definirali istoimenski žanr, s spodbujanjem nasilja in nereda na preformansih pa so v okvirih koncertnega bontona prehiteli celo punk-urje. Poled tega naj bi posneli celo prvi acid house album in kasneje tudi začeli novi val elektronske glasbe, nekakšen postindustrial. Za zadnji dve stvari so odgovorni Psychic TV ter Coil, ki so iz članov Throbbing Gristle nastali po razpadu.

Za razliko od besnih destruktivnih upornikov, ki sistemu kažejo fakiča, so se Throbbing Gristle zavedali ujetosti v banalno pop kulturo. Zato so neprestano združevali pop in antipop, kar je razvidno že v povezavi pomena besede Throbbing Gristle in njihove glasbe. Throbbing Gristle namreč v slengu pomeni erekcijo. In s tem ko njihovi feni častijo underground, hkrati častijo erekcijo oziroma penis - torej tisto lepilo množic oziroma os sveta, tisto najbolj banalno, ki binglja iz obcestnih plakatov, četudi v obliki spoliranih ženskih teles. In genialnost začetnih Throbbing Gristle je bila ravno v tem, da so znali združiti dve odurni reči, skrajno banalnost in skrajni ekstremizem, in ju prodati kot nekaj odličnega. In če si dovolimo eno bizarno primerjavo, lahko rečemo, da je bila njihova genialnost v tem, da so svoj penis vstavili v lastno rit in namesto natega stoletja prodajali dvojni užitek. Tako so bili hkrati poljudni in podrejeni ter maksimalno odklonski in uporniški. S tem tokokrogom pa so zabrisali mejo med med obema poloma in jo sprevrgli v uniktano glasbeno provokacijo. Toda ker nam ne paše, da nas nadležni zvoki zbadajo na neprimernih mestih, bomo raje prešaltali na novo ploščo, ki s prefinjeno glasbo zavrača kakršnokoli nategovanje, hkrati pa ostaja zvesta vsem odklonom in gre v tem še dlje – je najbolj temačna, najbolj psihedelična in najbolj odklonska plata, kar so jih v življenju sproducirali omenjeni štirje Angleži. Sprevrženo flirtanje s popom so pustili za seboj, nategovali pa so nas le še z datumom izida. Po enem letu prestavljanja datuma so se v slogu njihove samopomembnosti odločili za prvi april, dan vsesplošne zafrkancije. Ampak tokrat je plata zares izšla.

Novi plošči je naslov Part Two: The Endless Not. Predstavlja pa stičišče vseh smernic, ki so jih tekom razpada Throbbing Gristle definirali člani benda. Tu mislim predvsem na duet, občasno trio Coil ter zakonca Carter Tutti. Oba projekta sta bila ena najbolj originalnih zadev v elektronski glasbi, hkrati pa sta z medsebojno sorodnostjo neprestano nakazovala afiniteto do neke točke v prihodnosti, mogoče usode, ki je za mnoge verjetno umrla skupaj z Johnom Balancom. A Throbbing Gristle so se ponovno združili in vlili nekaj upanja. V letu 2004 so presenetili z novim EP-jem TG Now, ki je bil, kot se je sedaj izkazalo, le predpriprava na tisto, na kar smo lahko le najbolj skrivoma upali. In to je glasbeni presežek, ki bo poenotil in dodatno osmislil vse kasnejše početje članov benda, ki je že tako ena sama mojstrovina.

Zvočna interakcija v glasbi je prvi adut plošče. Zvoki se namreč obnašajo kot kakšni prosto gibajoči elementi v zraku, s svojim gibanjem pa povzročajo zračni tok. Ta tok seveda premakne še ostale zvoke, ti pa s svojim premikanjem zopet vplivajo na druge in tako naprej. Z vsakim komadom smo tako lahko priča nedoumljivim zakonom gibanja, neverjetni mehaniki fluidov zvoka, medsebojni inerakciji, ki je verjetno jasna le tistim, ki se že vrsto let predajajo elektronskemu fetišu. Občudujemo lahko tudi uporabo preprostejših pripomočkov, kot je na primer efekt delay, ki se v glasbi Throbbing Gristle kot za šalo pomeša v vetru zvokov, se vkomponira v vso to kompleksno strukturo. Z uporabo zvokov, ki včasih mejijo že na terenske posnetke in seveda nadaljnjo manipulacijo, pa dajejo albumu posebno psihedelično vrednost. Album se namreč vzpostavi na meji med realnostjo in fikcijo, kar pride najbolj do izraza ob poslušanju na slušalkah in hoji po mestu ali naravi. V takem okolju dobi namreč vsak element zunanjega sveta svojega ultra psihedeličnega predstavnika v glasbi. Prvič je to mogoče, ker imajo zvoki na obeh straneh nekakšno daljno, včasih bližnjo sorodnost, drugič pa zato, ker imajo Throbbing Gristle nenormalen občutek za "tajming" in je zato "morfanje" zvoka zopet sorodno naravnim gibalnim zakonom, kot je na primer tok reke ali pokanje lesa v zibajočih se krošnjah dreves. Tako poslušalec zapade v delirij, saj v trenutku nastajanja zvoka ne loči, od kje le-ta prihaja. Tako je zvok, za katerega se zdi, da prihaja od zunaj, deležen nadaljnjega mutiranja in krotovičenja, s čimer glasba praktično krade zunanji svet, ga jé in nato prebavlja. In to prebavljanje se nam kaže kot pogled na svet skozi Throbbing Gristle očala, ki razkriva popolno harmonijo vsega izrojenega. V tem pogledu so z novo ploščo postali alkimisti – ultimativno patologijo jim je uspelo postaviti v duhovni objekt.

Da pa ne izgubimo tal pod nogami, vsebuje album majhno dozo implicitne ritmike in minimalni odmerek melodike, ki se razprostira skozi zvoke oddaljene pridušene trobente ali celo pastirske flavte, kot krasen antipol industrije. Seveda pa ne smemo pozabiti na čudovito petje, brundanje in krčevito kričanje starega transvestita. Na plošči je tudi zanimiv komad z naslovom Rabbit Snare, ki na svojevrsten način reciklira jazz, vendar je na žalost zanimiv le iz tega vidika. Komad je namreč dolg 9 minut in s svojo barsko melanholijo nekako ne paše na album. Če ga odstranimo, pa dobimo konceptualno dovršen izdelek, ki se začne s primernim ogrevanjem, shizoidnim uvodnim komadom, na koncu pa nas čaka še malce prizemljenega klavirja, za mehkejši pristanek po izredno temačni odisejadi.

Throbbing Gristle na novem albumu ohranjajo vso robatost industrialnega železarstva, vendar se tokrat ne porežemo na ostrih robovih surovega zvoka ali same grobe kompozicije. Oboje je maksimalno dovršeno, zvok je mnogoplasten, celota pa natančno sestavljena. Industrialno esenco pa se kljub temu ohranja.

Novi album Throbbing Gristle, Part Two: The Endless Not, bi označil kot absolutni glasbeni presežek. In če hočete to izkusiti, ne pozabite na slušalke in primerno okolje. V nadaljevanju pa sledi le nespodobno povabilo na tovrstno popotovanje. Začeli bomo s četrtim komadom Almost a Kiss, ki ga najdemo že na Ep-ju izpred treh let, vmes pa zaradi časovne omejitve še kakšnega izpustili

pripravil Tadej Droljc


Komentarji
komentiraj >>