Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 11. 4. ´07 ob 24.00; RHYS CHATHAM: A Crimson Grail; for 400 electric guitars (Table of Elements, 2007) (3221 bralcev)
Sreda, 11. 4. 2007
goran



RHYS CHATHAM: A Crimson Grail; for 400 electric guitars

Ob podnaslovu ploščka, ki ga bomo poslušali v nocojšnjem RŠ Koncertu, verjetno marsikdo pomisli na Guinnessovo knjigo rekordov ali kaj podobnega. Nekoliko manj skeptičen ljubitelj glasbe bi ob tako obsežnem orkestru v prvi vrsti pričakoval nek spektakularen dogodek, kjer glasba morda ni v prvem planu. Tistih, ki bi ob omembi orkestra s štiristotimi električnimi kitaristi pomislili na nek glasbeni presežek, pa verjetno ne bi bilo težko prešteti. Bržkone bi bilo slednjih nekaj več, če bi vedeli, da je bil koncert izpeljan pod taktirko Rhysa Chathama, skladatelja, glasbenika in človeka, ki je imel pomembno vlogo v njujorškem avantgardnem miljeju, zbranem okoli znamenitega umetniškega centra ‘The Kitchen’. (v celoti!)
* Ob podnaslovu ploščka, ki ga bomo poslušali v nocojšnjem RŠ Koncertu, verjetno marsikdo pomisli na Guinnessovo knjigo rekordov ali kaj podobnega. Nekoliko manj skeptičen ljubitelj glasbe bi ob tako obsežnem orkestru v prvi vrsti pričakoval nek spektakularen dogodek, kjer glasba morda ni v prvem planu. Tistih, ki bi ob omembi orkestra s štiristotimi električnimi kitaristi pomislili na nek glasbeni presežek, pa verjetno ne bi bilo težko prešteti. Bržkone bi bilo slednjih nekaj več, če bi vedeli, da je bil koncert izpeljan pod taktirko Rhysa Chathama, skladatelja, glasbenika in človeka, ki je imel pomembno vlogo v njujorškem avantgardnem miljeju, zbranem okoli znamenitega umetniškega centra ‘The Kitchen’.

Chatham, rojen v umetniški sredini Greenwich Villagea, že zgodaj začne igrati klasično flavto, preko katere vstopi v svet sodobne kompozicije. Sledi srečanje s pionirjem zgodnje elektronske glasbe Mortonom Subotnickom ter študij kompozicije na njujorškem konservatoriju. V univerzitetnem studiju si deli prostor z Eliane Radigue, Maryanne Amacher, Charlemagne Palestinom ter Ingramom Marshallom, kruh pa si služi z uglaševanjem inštrumentov, med drugim tudi za enega začetnikov minimalistične kompozicije - La Monte Younga. V tem času začne igrati v zasedbi s Tonyem Conradom, še preden ta sestavi The Velvet Underground in v letu 1971 postane prvi glasbeni vodja multidisciplinarne umetniške hiše The Kitchen. Program le-te vodi do leta 1973 in pozneje med letoma 1977 in 1980. V teh obdobjih organizira več kot 250 dogodkov, med drugimi tudi koncerte nekaterih najbolj cenjenih predstavnikov minimalistične kompozicije: Steva Reicha, Philipa Glassa ter Terrya Rileya. Ob prijateljevanju z vsemi omenjenimi eminentnimi skladatelji pride do spoznanja, da bi rad poizkusil še kaj drugačnega. Ko v letu 1977 v njujorškem klubu CBGB sliši koncert zasedbe Ramones, ve, da je to tisto, kar hoče početi - rockovska glasba. Zaljubi se v električno kitaro in z zasedbo Guitar Trio, v kateri med drugimi strune brusi tudi Glenn Branca, začne eksperimentirati s prizvoki ter poskuša razbiti mit o tem, da sodobna kompozicija naj ne bi bila razumljiva poslušalcu brez glasbene diplome. S samosvojo vizijo, v kateri kitara zveni vse prej kot kitara, je sicer bliže sodobni klasični glasbi, vendar sam zase pravi, da je bil v tem času najprej skladatelj rockovske glasbe in šele nato kaj drugega. Formacijo s tremi električnimi kitarami najprej nadgradi v šestčlansko zasedbo, v letu 1989 pa napiše kompozicijo ‘An Angel Moves Too Fast To See’ za stotinjo električnih kitar. S to kompozicijo obrede dobršen del sveta in nekje sredi devetdestih pride na idejo, da bi delo razširil na 1000-članski kitarski orkester. To se sicer nikoli ne zgodi, vendar pa v letu 2005 s strani mesta Pariz, kjer domuje v zadnjih letih, dobi naročilo za koncert, ki bi ga izvedli v sklopu vsakoletnega oktobrskega kulturnega festivala ‘Bela Noč’. Tako torej nastane delo ‘A Crimson Grail Moves Too Fast To See’, ki mu bomo prisluhnili čez nekaj trenutkov.

12-urni koncert se je začel ob sedmih zvečer na stopnišču največje francoske cerkve, pariške bazilike Sacre Coeur. Štiristo električnih kitaristov (katerih edini pogoj je bil, da znajo držati ritem) pa sta usmerjala basist Ernie Brooks ter bobnar Jonathan Kane. Na ploščku se njun prispevek sicer sliši le v osrednjem delu, v uvodnem in zaključnem delu pa je zvočni zid, ki ga postavijo kitaristi, preveč mogočen in vsakršne detajle enostavno posrka v brnečo, valečo se in rastočo zvočno maso. S stopnišča, kjer je dogodek spremljalo več kot 10.000 ljudi, so se glasbeniki preselili v notranjost mogočnega objekta, tam pa je akustičnost prostora godbo odela v veličastno sakralno podobo, ki bolj kot na množico strunarjev spominja na simfonični orkester. Kako se sliši in čuti zvok štiristotih električnih kitar, ki napolni mogočen cerkveni prostor, vedo le izbranci, ki so si koncert ogledali v živo. Za tiste, ki nas tam ni bilo, pa zvočni zapis (še posebej, če ga poslušamo na primerni jakosti) na to ponudi vsaj delen odgovor. Plošček ‘A Crimson Grail; for 400 electric guitars’ bomo slišali v celoti.

Pripravil Goran Kompoš.


Komentarji
komentiraj >>