»Sprva se je Luc odločno branil, da bi verjel. Ko vam povejo, da je vaš najboljši prijatelj, boter vaše hčerke, najbolj pošten človek, kar jih poznate, ubil svojo ženo, otroke in starše ter da vam je povrh vsega še vsa ta leta lagal, mar ni normalno, da mu še vedno zaupate, ne glede na neizpodbitne dokaze? Kakšno bi le bilo prijateljstvo, ki bi se pustilo tako zlahka prepričati v lastno zmoto? Jean-Claude ne more biti morilec. V sestavljanki zagotovo manjka kakšen delec. Dobili ga bodo in vse bo dobilo nov smisel.«Sodobna francoska proza četrtič, odlomek iz romana Nasprotnik, pisatelja Emmanuela Carrera, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.
Interpretacija: Tjaša, Matjaž in Botz
Prevod in spremna beseda: Ana Geršak
Emmanuel Carrere se je rodil leta 1957 v Parizu. Izhaja iz družine intelektualcev, njegova mati, po rodu Rusinja, pa je priznan akademik, ki že sedemnajst let zaseda mesto na prestižni francoski akademiji. Pisec osmih romanov kot scenarist ali režiser pogosto sodeluje tudi s filmsko industrijo. Leta 2002 so po njegovem romanu L`Adversaire, v slovenskem prevodu Nasprotnik, posneli film, ki je bil med drugim nominiran za Zlato palmo v Cannesu. Carrera je k pisanju omenjenega romana prignal resnični dogodek. Leta 1993 je Jean-Claude Romand umoril svojo ženo, oba otroka in svoje starše. Pri preiskavi se je izkazalo, da je bil Romand ne samo morilec, temveč tudi prevarant, ki je tako družino kot prijatelje 18 let vlekel za nos. Prepričal jih je, da opravlja delo raziskovalca pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Ko je ženi govoril, da gre na delo, se je v resnici dolge ure sprehajal po gozdovih Bulonjskega gozda.
Carrera je Romandova zgodba obsedla. Podoba človeka, ki svoje realno življenje predela v fikcijo in jo nato podaja svetu kot realno realnost, se že skoraj morbidno približuje podobi ustvarjalca, ki podobno počne s svojimi deli. Avtorja je zanimalo, kaj privede človeka do takšnega skrajnega dejanja, kaj se dogaja v njegovi glavi. Romandu je v zapor pisal pismo, odgovor pa prejel šele čez dve leti. V tem času je obupal in napisal drug roman, La classe de neige oziroma Snežni razred, za katerega je prejel kar nekaj nagrad. Po prejetju Romandovega odgovora se je ponovno lotil opuščenega projekta in leta 1999 končno zaključil roman Nasprotnik.
Slog francoskega pisatelja Emmanuela Carrera je tako rekoč nezamenljiv in skrajno individualen. Gre za enega izmed tistih redkih avtorjev, ki so raznovrstne jezikovne narativne postopke zreducirali na skrajni minimum, na njihovo bistvo. Jezik Emmanuela Carrera je faktografski, pravniški tudi telegrafski. Vsak pridevnik je skrbno izbran, opisi so zelo splošni, zavestno nenatančni, tako da ima bralec še preveč manevrskega prostora pri poustvarjanju zapisane realnosti. Pisatelj pri tem spominja na Stendhala, ki se je pisanja učil tako, da je posnemal jezik civilnega zakonika. Carrerovi romani se po večini ukvarjajo s skrajnimi mejami. Liki sami prehajajo v sekundarni plan, v ospredje se postavljajo vprašanja kolizije imaginarnega z realnim, bivanja z nebivanjem, predvsem pa vprašanje resnične identitete.
V romanu Nasprotnik je Carrerov slog prignan do skrajne neosebnosti in se še najbolj približa zapisniku. Mnogi so avtorju očitali pretirano dokumentarnost, podajanje kronike kot literature, toda golo nizanje podatkov je kljub lakonskemu izrazu skrbno ubesedeno in podano tako, da bralca prav zaradi golega navajanja dejstev globoko pretrese.
Naslov romana Nasprotnik nima na videz nobenega smisla z notranjim ustrojem zgodbe. Podoba nasprotnika se počasi strukturira skozi cel roman in na nov način razkriva staro resnico: da pravi nasprotnik nikoli ne prihaja od zunaj.