Sreda, 25. 4. 2007
barbara
Ko so se Blonde Redhead leta 1993 prvič pojavili na glasbenem tržišču, so jih kritiki nagovarjali kot novodobne Sonic Youth. Povezanost med bendoma je bila takrat morda le v tem, da so za svoj istoimenski prvenec povabili k sodelovanju Stevea Shelleya, bobnarja Sonic Youthov. In če se je pod Sheleyevo taktirko njihov prvi album malenkostno približal zvoku »sonične mladine«, lahko za njihov zadnji album, ki je hkrati sedmi po vrsti, trdimo, da so Blonde Redhead končno lahko pokazali kako zveni njihova glasba, ko postanejo sami svoji mojstri. (v celoti!)
* Ko so se Blonde Readhead leta 1993 prvič pojavili na glasbenem tržišču, so jih kritiki nagovarjali kot novodobne Sonic Youth. Povezanost med bendoma je bila takrat morda le v tem, da so za svoj istoimenski prvenec povabili k sodelovanju Stevea Shelleya, bobnarja Sonic Youth-ov. In če se je pod Sheleyevo taktirko njihov prvi album malenkostno približal zvoku »sonične mladine«, lahko za njihov zadnji album, ki je hkrati sedmi po vrsti, trdimo, da so Blonde Redhead končno lahko pokazali, kako zveni njihova glasba, ko postanejo sami svoji mojstri.
Izhod iz distorzičnih in kričečih post-punkovskih kitarskih struganj je trojica pravzaprav nakazala že s plato Melody of certain demaged lemons iz leta 2000, ki ji je leta 2004 sledila še njena sestra dvojčica z naslovom Misery is a Butterfly. In če je Melody of certain demaged lemons vzklila kot miren oddih v bolj subtilen, harmoničen in aranžersko bolj pompozen svet značilnih molovskih melodij, ki so sicer ves čas prepoznaven znak skupine, se je po sedmih letih trojica odločila za novo zarezo. Čeprav je njihova zadnja plata 23 po eni strani nadaljevanje utečene poti bogatih orkestracij, ki si jih izmenjujejo klaviature, kitara bobni in bas, se iz nje hkrati iskri še nekaj drugega. Blonde Redhead so tokrat plato producirali kar sami. Po 14-ih letih so člani benda začutili, da imajo za sabo dovolj izkušenj, da se na pot podajo sami, a očitno ne gre brez vraževerja, saj je naslov plate 23 tudi njihova srečna številka, pravijo. Številka 23 torej, kot popotnica, v samo njihov glasbeni svet, s katerim se boste srečali danes.
Za tiste, ki trojice Blonde Redhead še ne poznate, povejmo, da se v zasedbi ves čas izmenjujejo in dopolnjujejo le štirje glavni inštrumenti: kitara, bas, bobni in klaviature. Tokrat so izjemoma posegli še po elektronskih vrinkih, s katerimi so še bolj popestrili značilen pompozen zvok iz preteklih plat. Zanimivo je to, da se njihov z melanholijo in nostalgijo zasičen zvočni prostor, če ga podrobno seciramo, izkaže kot silno enostavna in preprosta rokodelska tehniška veščina. Na nastopih v živo ponuja bend popolnoma drugačno zvočno sliko in to dejstvo morda nakazuje, da jim ni do virtuoznega obvladovanja posameznih inštrumentov, temveč jih zanima predvsem ekspresivnost trenutka.
Ta ekspresivnost se odraža tudi skozi eterična vokala basistke Kazu Makino in kitarista Amedea Pace-ja. Oba vokala sta tako naravno spojena z ostalimi inštrumenti in brez njiju bi bil zvočni svet Blonde Redhead nedvomno bolj okrnjen in pust. In če je bila njihova predhodna plata Misery is a Butterfly le ena dolga in enakomerno utečena zvočna kulisa, ki jo je razrezoval vokal, je pri njihovi zadnji plati vzdušje popolnoma drugačno. Tokrat je stalnica le vokal, komadi pa se med seboj križajo in tepejo, tako po ritmu in melodiji, kot po aranžerskih veščinah. Vzdušje se ziblje med lahkotnimi morskimi melodijami pop dimenzij, recimo v komadih Silently in Top Ranking, ki ga v komadih 23 in Spring and By Summer Fall presekajo naelektreni in nabrušeni kitarski udarci. V tem neenakomernem ritmu se sprehajamo po plati do konca in poslušalec ne more mimo vprašanja, zakaj so se Blonde Redhead tokrat podali na to žanrsko plejado različnih glasbenih dimenzij. In kje je izvisela njihova značilna konsistentnost. Gotovo bo zaradi takih vprašanj njihov zadnji izdelek 23 marsikomu zadišal po misterioznem. Iz istih razlogov pa bo marsikaterega zvestega poslušalca pustil na cedilu. Na srečo lahko danes komade prevrtimo s preprostim pritiskom na gumb.
pripravila Barbara Prassel
Komentarji
komentiraj >>