Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Minister Bručan pa nič (3433 bralcev)
Sreda, 25. 4. 2007
tomazza



Za kakšen jutri in kakšno Slovenijo?
Odgovor ministra za zdravje Andreja Bručana na odprto pismo samostojnih novinark Marte Pirnat in Maše Rener, v katerem ga opozarjata na eksistencialne posledice zvišanja osnove za izračun prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za samostojne in svobodne novinarje, samostojne kulturne delavce in ustvarjalce ter samostojne podjetnike v negospodarskih dejavnostih s področja kulture, znanosti in umetnosti, ima povsem jasno sporočilo. In sicer, kakšen bo ta jutri. Povedano s parolo vladajoče stranke, katere član je nenazadnje tudi minister Bručan: Danes, za jutri. Za Slovenijo. To že, toda vprašanje je, kakšno Slovenijo?

Odgovor ministra za zdravje Andreja Bručana na odprto pismo samostojnih novinark Marte Pirnat in Maše Rener, v katerem ga opozarjata na eksistencialne posledice zvišanja osnove za izračun prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za samostojne in svobodne novinarje, samostojne kulturne delavce in ustvarjalce ter samostojne podjetnike v negospodarskih dejavnostih s področja kulture, znanosti in umetnosti, ima povsem jasno sporočilo. In sicer, kakšen bo ta jutri. Povedano s parolo vladajoče stranke, katere član je nenazadnje tudi minister Bručan: Danes, za jutri. Za Slovenijo. To že, toda vprašanje je, kakšno Slovenijo?

Odprto pismo, ki se mu je pridružilo mnogo sopodpisnikov, odgovor ministra Bručana pa si bo gotovo z zanimanjem ogledalo še veliko drugih samozaposlenih v vseh naštetih ne ravno profitnih dejavnostih, je ministra za zdravje, pa tudi ministre za finance, kulturo in delo, družino ter socialne zadeve, predsednika vlade in države ter nenazadnje še varuhinjo človekovih pravic zgolj opozorilo na nekaj eksistencialnih dejstev. In sicer, da so bivanjske razmere na takoimenovanem svobodnjaškem področju vse prej kot pa rožnate in da si večina zmore plačevati zgolj najnižjo osnovo prispevkov za socialno varnost. Kar pa denimo pomeni, da samozaposleni, ki že tako ni upravičen do malice, prevoza, regresa, plačanega dopusta in podobnih delavskih pravic, po 40 letih delovne dobe dobi zgolj okoli 330 evrov pokojnine, samozaposlena mati pa 320 evrov porodniške.

Kakšna pa je že danes Slovenija in kakšna bo, če jo bo po navodilih mednarodnega denarnega sklada in svetovne banke še naprej vodila politična klika na oblasti, pa minister Bručan v lastnoročno podpisanem odgovoru sploh ne skriva. Najprej skopo pojasni, da novela zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju urejuje le prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne pa tudi ostalih prispevkov iz socialne varnosti, nato pa pribije, da je samo-financiranje vseh ostalih pravic odgovornost in svobodna odločitev vsakega samozaposlenega posameznika in posameznice. Izhodišče, da pa so zaposleni v ugodnejšem položaju glede teh pravic, pa da je že v osnovi napačno, saj da, navajam, vendar zaposleni ustvarijo dohodek delniške družbe, zavoda, institucije in nihče drug. Konec navedka.

Minister Bručan nadalje trdi, da si vse pravice, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja, vsak delavec prisluži s svojim delom, saj da je njegova bruto plača tudi osnova za delodajalski prispevek ter da so se dajatve povečale zgolj za tiste same sebi delodajalce, ki imajo dohodek višji od 7500 evrov na leto. No ker so samozaposleni seveda prosto po Bručanu ponovno sami odgovorni za plačevanje svojih socialnih pravic, to seveda pomeni 625 evrov na mesec bruto. V tem pa je višek sprenevedenja, ki ga v skladu s populističnimi prijemi neoliberalnega kapitalizma ponavljajo ministri Janševe stranke in vlade.

V državi, ki pod takšnimi pogoji celo spodbuja samozaposlovanje, saj razbremenitev plačevanja socialnih pravic iz delovnega rednega razmerja, pač črno na belem pomeni več dobička za lastnike in delodajalce, je govoriti o solidarnosti, na kateri da temelji in sloni domači sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja, navadna politična floskula. Minister Bručan bi lahko brez denarnice in brez dodatnega prostovoljnega zavarovanja, ki si ga sam seveda še kako lahko privošči, poskusil v slovenskem javnem zdravstvu obiskati zdravnika. Prepričal bi se, da bi opravil bolj malo, pa še ob res hudih mukah bi utegnil ostati tudi brez kakršnihkoli zdravil.

Ena od temeljnih pogruntavščin neoliberalnega kapitalizma je namreč prav s strani državnih političnih elit v imenu dobičkov lastnikov in delodajalcev spodbujano samozaposlovanje. Če so se na tak način sprva razkrojili in razpršili veliki gospodarski sistemi, se pogodbeno delo vse bolj pogosto kot edina možna oblika dela pojavlja tudi v znanosti, kulturi in umetnosti. S tem je strošek tudi intelektualnega dela v teh negospodarskih ali gospodarskih dejavnostih manjši ponovno tako za državo, kot za delodajalce. Hkrati pa se veča število visoko izobraženih ljudi, ki za preživetje opravljajo prekerna, pogodbena dela. Ta pa socialno varnost zagotavljajo zgolj z zneskom izplačila.

Obe prvopodpisnici odprtega pisma sta samostojni novinarki. In nenazadnje so mediji v Sloveniji večinoma gospodarska dejavnost. Oblastniška klofuta, ki sta jo posredno prejeli od ministra za zdravje pa je v tem, da so nove redne zaposlitve za novinarje te dni redke, celo vsak dan manj jih je, povečuje pa se število uradno pri ministrstvu za kulturo registriranih samostojnih novinarjev in vseh ostalih nedoločeno svobodnih, ki svoje delo opravljajo preko pogodb o avtorskem delu. Tudi to so zlahka preverljivi podatki. Odgovoriti jima, da pa se ne bo za tiste, ki imajo manj kot 625 evrov mesečnega bruto dohodka, nič spremenilo, pa je zgolj dokaz, kako tudi ta politična elita nima prav nikakršnega stika z ekonomsko realnostjo svojih državljanov. Ali pa kako si pred njo vsaj zatiska oči.

Zato bi bilo kakopak tako ministra Bručana, kot predsednika vlade in njegove stranke Janeza Janšo dobro javno pozvati k odgovoru na vprašanje: Človeka kakšno življenje se denimo v Ljubljani da živeti z 625 evri bruto na mesec? Toda ker bi najverjetneje izzvenelo v prazno, si ga lahko zastavimo tudi kot zgolj retorično. Se pa v njem skriva odgovor na vprašanje, za kakšen jutri in za kakšno Slovenijo se prizadeva aktualna oblast.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z neoliberalnim besedičenjem ministra Bručana v zobeh in na lastni koži preverjeno ter doživeto poskrbel Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>