Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 3. 5. 0´07 ob 19.00 (ponovitev 10. 5. ´07 ob 10.00) THE DT´s: Filthy Habits (, 2007) (2674 bralcev)
Četrtek, 3. 5. 2007
bruc



The DT's: Filthy Habits

»DT’s« prihajajo iz severnozahodnega ameriškega mesteca Bellingham. Po dobrih šestih letih ustvarjanja so udarili s svojim tretjim albumom. Prvenec je bil prijetno presenečenje za ljubitelje prodornega rock'n'soul zvoka. Tudi kompilacija obdelav njihovih soul, rock'n'roll in country vzornikov z naslovom »Nice'n'Ruff« je bila pred dvema letoma zelo iskana glasbena poslastica. Letošnji izdelek »Filthy Habits« predstavlja bend v zreli razvojni fazi in bo zadovoljil ljubitelje trših rockovskih zvokov, ki jim ni dovolj zgolj zelo glasna popularno glasbena forma, temveč si želijo tudi vsebinsko dorečenega glasbenega izraza. Za izoblikovanje slednjega sta še zlasti zaslužna kitarist Dave Crider in izstopajoča pevka Diana Young – Blanchard. (v celoti!)
* »DT’s« prihajajo iz severnozahodnega ameriškega mesteca Bellingham. Po dobrih šestih letih ustvarjanja so udarili s svojim tretjim albumom. Prvenec je bil prijetno presenečenje za ljubitelje prodornega rock'n'soul zvoka. Tudi kompilacija obdelav njihovih soul, rock'n'roll in country vzornikov z naslovom »Nice'n'Ruff« je bila pred dvema letoma zelo iskana glasbena poslastica. Letošnji izdelek »Filthy Habits« predstavlja bend v zreli razvojni fazi in bo zadovoljil ljubitelje trših rockovskih zvokov, ki jim ni dovolj zgolj zelo glasna popularno glasbena forma, temveč si želijo tudi vsebinsko dorečenega glasbenega izraza. Za izoblikovanje slednjega sta še zlasti zaslužna kitarist Dave Crider in izstopajoča pevka Diana Young – Blanchard.

Davea Criderja ni potrebno posebej predstavljati, saj se je uveljavil z odlično garažno rockovsko zasedbo Mono Men in še bolj kot vodilna figura skorajda legendarne založbe »Estrus Records«. Mono Men so s svojim širokim spektrom rockovske izraznosti izobraževali dobršen del devetdesetih let in močno vplivali tudi na masten zvok zasedbe »DT's«. Criderjeva založba Estrus je svoj vrhunec prav tako doživela v devetdesetih, ko smo bili priče ponovnemu razcvetu ameriškega punk rocka. Navezave na različne varovance založbe Estrus je možno prav tako zaslediti v sodobni rockovski izraznosti udarne četverice iz Bellinghama.

Vendar so »DT's« kljub zvenečemu imenu »Estrus Records« svoj zadnji album izdali pri eni od vodilnih garažno rockovskih založb »Get Hip Recordings«. Slednjo vodi dobro znani Gregg Kostelich, ki ne skrbi zgolj za glasbene izdaje svojega benda »The Cynics«, temveč pokriva raznorodni spekter garažno rockovskih in bluesovskih popularno glasbenih slogov. Iz tega vidika je nekako logično, da so se »DT’s« odločili za »Get Hip«, ki jim omogoča nekoliko bolj odločen prodor na svetovno neodvisno rockovsko sceno.

Brez odlične ritem sekcije tudi »DT's« ne bi delovali tako suvereno kot je to opazno v primeru albuma »Filthy Habits«. Phil Carter je na bobnarskem mestu že vse od začetkov benda. V svoj hardrockovski slog je prepričljivo vključil značilnosti soulovskih elementov in poskrbel za trdno osnovo glasbene vsebine. Kasneje se je triu pridružil dinamični basist Scott Greene, ki je s svojim donečim basom oplemenitil ritem sekcijo. O Criderjevem kitarskem mojstrstvu ni potrebno pretirano razpravljati. Crider je izjemno ritmično podkovan, kljub temu, da njegovo igranje deluje zelo preprosto. To je ena od temeljnih kvalitet prepričljivih rockovskih kitaristov. Morda velja kot zanimivost navesti, da v zadnjem času uporablja »Telecaster« kitaro, kar je zelo presenetljivo glede na končni zvočni rezultat. Zvok njegove kitare je namreč izjemno širok in globok, kar ni pogost pojav pri »telecastrskih« modelih. Seveda ne smemo spregledati tudi najbolj žlahtne prvine zvoka »DT's«. To je nesporno pevka Diana Young – Blanchard. Lisa Kekaula je temeljno zaznamovala zvok prvakov rock'n'soula »The Bellrays«, a Diana se ji je na zadnjem albumu »Filthy Habits« močno približala. Lisin vokal je sicer veliko bolj artikuliran, je širšega razpona in bolj razvit, vendar Diana pomanjkanje izkušenj nadomešča z ostrino, dinamičnim čustvenim nabojem in neposrednostjo. Na prvih dveh albumih je bilo možno na določenih mestih zaznati trenutne spodrsljaje in pretirano naprezanje Dianinih glasilk, ki ga danes ne slišimo več. Zelo dovršena in čutna vokalna interpretacija jo uvršča med najbolj nadarjene rock'n'soul pevke. Pogoste so primerjave z Janis Joplin, vendar je to verjetno prej zaradi njene bele polti kot zaradi resničnih vokalnih značilnosti. No, ena od velikih Dianinih vzornic je kljub vsemu Etta James, tako da določene asociacije med naštetimi pevkami vendarle ne morejo biti tako zgrešene.

DT's so iz albuma v album bolj divji in rockerski. Če jih primerjamo z zadnjim albumom Bellrays, lahko ugotovimo, da sta benda na isti poti, vendar sta si smeri bendov nasprotujoči. Bellrays vse bolj stremijo od rocka k soulu, medtem ko DT's drvijo v nasprotni smeri. Tudi besedila so zelo neposredna in rockovsko čutna. Iz njih izžareva želja po svobodi in neposrednemu užitku, toda užitki so lahko zavajajoči in postavljajo človeka v neprijetne situacije. O teh izkušnjah se »DT's« izražajo iskreno in neposredno, brez nepotrebnih olepšav in prikrivanj. S svojo glasbeno izraznostjo realno zajemajo sodobno življenje, a z veliko mero občutka za tradicijo. V njihovi glasbeni celoti je moč čutiti izjemno različne vplive. Ob že omenjenih velja spomniti na imena, kot so na primer AC/DC, The Who, Wilson Pickett ali pa James Brown. Vendar to ne pomeni, da je njihova godba zazrta v preteklost. Svoje vzore so uspeli zaokrožiti v sodobno preobleko, ki je značilna prav za zvok benda »The DT's«.

Album je izjemno poslušljiv in ne pretirano dolg, tako da lahko brez težav vključite gumb za ponovno predvajanje. Privlačnost albuma je prav gotovo tudi posledica spretne producentske roke legendarnega Jacka Endina, ki je poskrbel za izjemno naravno produkcijo. Uravnotežena mera ostrine je oplemenitena z značilnim rockovskim zvokom vsakega posameznega inštrumenta. Zvok celote je neposreden, vendar dovršen. Že zdaj lahko trdimo, da imamo opravka z enim zanimivejših letošnjih albumov neodvisne hedonistične rockovske produkcije, ki si zasluži vso pozornost in večkratno pozorno poslušanje.


pripravil Brane Škerjanc


Komentarji
komentiraj >>