Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 1. 5. ´07 ob 19.00; MICE PARADE: Mice Parade (FatCat, 2007) (2587 bralcev)
Torek, 1. 5. 2007
Bozji_dar



Klikni za veliko sliko: mice parade - mice parade Nocojšnja plošča bo kot nalašč za praznik dela. Ležerna sproščujoča glasba za počitek, ne pa tudi za popoln intelektualni odklop. Adam Pierce je človek, ki je odgovoren za božajoče intrigantne zvoke projekta Mice Parade s katerimi nas navdušuje že skorajda polno desetletje. Novi album prinaša prepoznaven Piercov slog, ki pa tokrat za razliko od prejšnjih dveh mlačnih izdaj, deluje precej bolj homogeno in dodelano. Napram veliko bolj drznim zgodnjim izdajam pa se vendarle zdi kot glasba za upokojence. Ah, stari časi...
Novi istoimenski album Mice Parade nadaljuje krasno glasbeno epopejo “Mišje parade”, ki se vleče že vse od leta 1998 skozi sedem, osem dolgometražnih izdaj. Na njem Adam Pierce vzdržuje tradicijo zvezdiškega sodelovanja, saj je zopet močno povezan z ekipo zdaj že precej dobro znanih sodelavcev in prijateljev. Svoj graciozni vokal sta mu vnovič posodili dve izbrani pevki, Laetitia Sadier iz zasedbe Stereolab in Kristin Anna Valtysdottir iz skupine Múm. S slednjo se je Adam družil tudi znotraj Mice Parade live banda s katerim je med leti 2003 in 2006 obredel malodane ves svet. Znotraj dotičnega konglomerata sta delovala tudi Doug Scharin iz zasedb Him, Rex in June of 44, ter Dylan Cristy iz Piercove matične zasedbe The Dylan Group. Skratka, ena sama velika srečna družina.

Od začetnih matematično razdelanih mnogoplastnih inštrumentalnih skladb z albumov, kot so Ramda in True Meaning of Boodleybaye, se je Piercova glasbena pot venomer razvijala. Premik je dosegel z do danes še nepreseženim albumom Mokoondi, ki ga je povzdignil med smetano neodvisnih ustvarjalcev tovrstne godbe. Še opaznejša sprememba je prišla z albumom Obrigado Saudade, na katerem je bila opazna tendenca spogledovanja s popom. V vedno bolj lahkotno ležerne skladbe je Pierce prvič vkoval čisto zaresne vokale. Ta trend se je nadaljeval z albumom Bem-Vinda Vontade izpred dveh let in tudi novi album Mice Parade v tem pogledu ni prav nič drugačen od svojih dveh predhodnikov.

Lahkotne zasanjane melodije plavajo v morju ležernosti in če se je Pierce z zgodnjimi albumi navduševal nad vzhodnjaškimi inštrumenti in kasneje predvsem nad Brazilijo, je tokrat, vsaj v glasbenem smislu, še nekoliko razširil svoja obzorja. Centralno-afriško zveneča vedra in živahna kitara iz skladbe The Last Ten Homes je ena izmed redkih novosti. Enako bi lahko rekli za po flamencu dišečo kitarsko ritmiko iz skladbe Double Dolphins On The Nickel. Sicer pa Adam po glasbeni plati ostaja vsaj prepoznaven, če že ne kar povsem isti, kot na prejšnjih dveh izdajah. Lahko bi rekli: “Vedno isti, a vedno dovolj dober in prepričljiv.”

Tudi tokrat je uspel ustvariti kar nekaj potencialnih uspešnic. Nežna Tales Of Las Negras z Laetitio Sadier v glavni vlogi je čista zmagovalka, sončna The Last Ten Homes, tipično Peircovska Satchelaise in zaključna The Nights After Fiction pa sodijo v ožji krog favoritov. Če se je Pierce v preteklih nekaj letih posvečal predvsem turnejam in je vmes izdal dva ne ravno prepričljiva albuma, ki razen ene ali dveh skladb, nista imela veliko ponuditi, se zdi, da si je tokrat vzel več časa in se bolj resno lotil dela. Album deluje bolj homogno napram svojim dvem predhodnikom toda v primerjavi s precej bolj drznimi zgodnjimi stvaritvami se še vedno zdi kot plošča za upokojence. A to so že čisto drugi časi, ki se pač nikoli več ne bodo ponovili.


Komentarji
komentiraj >>