»Dekle je noseče!«
Kanonik, ki je nekaj pisal, je od presenečenja s hrbtom nazaj treščil ob stol.
»Recite vendar že nekaj! O čem razmišljate? Se vam je porodila kakšna ideja ... jaz ne vem, nič se mi ne utrne!«
»Tu imate zdaj posledice, dragi kolega.«
»Naj vas hudič vzame, človek božji! Ne gre za vprašanje morale ... Jasno, da je bila to neumnost ... Toda zdaj je kar je.«
»Kaj vendar želite? … Verjetno ne želite, da ji damo strup, da se jo pokonča ...«
Amaro se je ob tej brutalni misli zgrozil in skomignil z rameni. Toda kanonik je prav gotovo premišljeval o tej zamisli ...«

Portugalska proza prvič, odlomek iz romana Zločin očeta Amara pisatelja Joséja Marie Eçe de Queirósa, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Tjaša, Jaka in Maco
Prevod in spremna beseda: Tina Kuralt

Opredeliti portugalsko književnost je zelo nerodna stvar. Ne gre le za to, da je težko govoriti o vrednosti neke književnosti ali ji pripisati kakršno koli kritiko, od katere nismo časovno distancirani. Prav tako smo v zadregi, kako opisati skupne značilnosti portugalske književnosti, ki je tako zelo raznovrstna, da bi bilo govoriti o enotnosti nesmiselno, saj moramo imeti v mislih vso luzitansko književnost, ki presega meje Portugalske in jo lahko najdemo na treh kontinentih. Luzitanska književnost zaobjema vse, kar je napisano v portugalskem jeziku. O luzofoniji lahko govorimo kot o identiteti, ki jo tvori skupina različnih držav s sicer različno kulturno, socialno in politično identiteto, a skupnim jezikom – portugalščino. Luzofonsko ozemlje zajema države, kot so: Portugalska, Brazilija, Angola, Zelenortski otoki, Gvineja Bissau, Mozambik, São Tomé in Príncipe, Macau ter Vzhodni Timor.

Čeprav se je portugalska književnost oblikovala na portugalskih tleh, je ozemlje, kjer se danes govori in piše v portugalskem jeziku, zelo veliko. Gre za zgodovinsko pogojenost, ki se je pričela v 15. in 16. stoletju s pomorskimi odkritji, ki jim Portugalci pravijo Os Descubrimetos, sledila pa jim je kolonizacija. V tem času je ustvarjal tudi največji pisec portugalskega jezika Luís de Camões, ki je v epu Luzijada (Os Lusíadas) na edinstven način opisal pomorska potovanja in odkritja. V Luzijadi blesti liričnost portugalskega jezika, ki se vseskozi razvija in je prisotna tudi pri drugih pesnikih in pisateljih. Da je portugalščina v prvi vrsti jezik poezije, je razvidno po številu pesnikov, priljubljenosti lirike nasploh ter sami melodičnosti jezika. Temu botrujejo tudi čustva, kot je na primer tolikokrat opevani »saudade«, ki pomeni nenehno hrepenenje za nečem izgubljenim. Zato ni čudno, da ravno poezija, za katero lahko rečemo, da je najprimernejša oblika izraza portugalske melanholije, zavzema osrednje mesto v portugalski književnosti.

Če poezija v portugalski književnosti velja za privilegirano zvrst, pa proza po svoji izrazni moči prav nič ne zaostaja za njo. Omeniti velja zlasti roman, ki se je zelo uveljavil v obdobju romantike ter dosegel vrh v realizmu. Zanimanje širše publike je zbudil z ostro kritiko tedanje družbe in introspekcijo posameznika v odnosu do samega sebe ter lastnega mesta v svetu. Izgubljeni posameznik je v svoji krhkosti iskal pot v nasprotno zelo dinamični in spreminjajoči se družbi. Vzpostaviti je moral porušeno razmerje med sabo in svetom, v družbi, ki je bila polna političnih in družbenih škandalov. Nekateri najpomembnejši predstavniki takšnega romana so bili: Camilo Castelo Branco, Eça de Queirós, Raul Brandão.

Če je Luís de Camões, tako slogovno kot časovno, klasik v pravem pomenu besede, pa lahko za Fernanda Pessoo trdimo, da je moderni klasik zaradi odličnosti in genialnosti njegovega pisanja. S svojo enkratnostjo je pretrgal z vsemi dotedanjimi konvencijami pisanja. Modernizem je v Pessoi dosegel kompleksno izraznost, ki je na nek način shizofrena in enotna hkrati. S svojimi heteronimi (gre za popolnoma različen slog pisanja posameznih del, ki jih piše isti avtor, vendar objavlja pod psevdonimi) je Pessoa pravi fenomen portugalskega literarnega ustvarjanja.

Po padcu Salazarjevega režima 25. aprila 1974 se je literarno izražanje končno osvobodilo spon režima in prišlo do svobode govora. Jorge de Sena, pisatelj z izrednim občutkom za opazovanje in percepcijo aktualnega družbenega dogajanja, je leta 1978 objavil roman Znaki ognja (Sinais de Fogo), v katerem je opisal vpliv in posledice španske državljanske vojne na Portugalskem.

V drugi polovici 20. stoletja je osrednje mesto v portugalski prozi prevzel novi roman. Gre za modernost v načinu pisanja, s kritičnim in skrbnim izborom besedišča, osvoboditvijo jezika vseh pravil ter s soustvarjanjem in poustvarjanjem novega sveta, novih vrednot tako na etičnem kot na estetskem področju. Človek se v evforiji novih tehnoloških odkritij in iznajdb počuti oropan lastne biti, ki prinese tesnobno občutenje sveta in eksistencialni strah. Na Portugalskem se je modernost novega izražanja v pisanju najprej osnovala in bila predmet razprav najprej v reviji Orfej (Orpheu) in kasneje v reviji Prisotnost (Presença). Pomembni predstavniki novega romana so bili: Augustina Bessa-Luís (roman Sibila [A Sibila]), Vergílio Ferreira (roman Prikazen [Aparição]), José Cardoso Pires, Augusto Abelaira in drugi.

Nazadnje lahko govorimo o obdobju post-modernizma, navkljub polemičnosti samega izraza. Sem štejemo pravzaprav vse sodobne pisce, kot so: Carlos de Oliveira z deli Konec sveta (Finisterra) in Hiša na pesku (Casa na Duna), José Cardoso Pires z romanom Balada obale psov (Balada da Praia dos Cães), Mário de Carvalho – Strast grofa de Fróisa (Paixão do Conde de Fróis), Maria Gabriela Llansol – Blodeče zgodbe (Contos do Mal Errante), Teolinda Gersão – Blesteči dežniki (Os Guarda-Chuvas Cintilantes), Luisa Costa Gomes – Zelene oči (Olhos Verdes) in tudi Nobelov nagrajenec José Saramago, katerega romane Esej o slepoti, Zapis o samostanu in Evangelij po Jezusu Kristusu lahko prebiramo tudi v slovenskem jeziku.

Portugalska proza prvič: José Maria Eça de Queirós

José Maria Eça de Queirós je eden največjih predstavnikov realizma na Portugalskem in eden največjih portugalskih pisateljev. Rodil se je leta 1845 v majhnem ribiškem mestu Póvoa de Varzim. S šestnajstimi leti je v Coimbro odšel študirat pravo. Svoja prva dela je objavil v reviji Gazeta de Portugal. Ko je kasneje začel službovati kot upravnik na občini v Leirii, se je lotil pisanja svojega prvega romana z naslovom O Crime do Padre Amaro, v slovenskem prevodu Zločin očeta Amara.

Svoja najbolj ustvarjalna leta je Queirós preživel v Angliji kot portugalski konzul v Newcastlu in Bristolu. Tu je napisal nekaj svojih najpomembnejših del, med drugim romane Prestolnica (A Capital) , Maji (Os Maias), ki predstavlja v rh njegovega ustvarjanja, in Mandarin (O Mandarim). Queirós je umrl leta 1900 v Parizu. Njegovi romani so prevedeni v več kot dvajset jezikov.

Roman Zločin očeta Amara velja za prvi roman portugalskega realizma, obdobja, ki je razmah doživelo v 19. stoletju. Hkrati predstavlja ključno realistično delo v portugalski književnosti. Brezčasno polemično delo, pri katerem se je avtor zgledoval po Émilu Zolaju in Gustavu Flaubertu, je bilo o bjavljeno leta 1875. Kmalu zatem sta izšli še dve verziji, v kateri je avtor vnesel nekatere popravke, tako na vsebinski kot slogovni ravni. Zločin očeta Amara izpričuje temeljno avtorjevo zahtevo naj literatura prikazuje realno, neolepšano podobo sveta in družbenih problemov tistega časa. Gre za dragocen dokument, ki pričuje o takratni portugalski družbi in duhovščini ter njuni hipokriziji. Roman bi lahko označili tudi kot protiklerikalni. V njem je namreč pisatelj skozi lik očeta Amara podal ostro obsodbo sprijenosti in pokvarjenosti takratne duhovščine ter izrekel kritiko nenaravnega celibata. S tem je izzval številne polemike in proteste s strani rimskokatoliške cerkve, knjiga pa je bila dolgo časa prepovedana v številnih šolah na Portugalskem in v Braziliji.

Zgodba se odvija v portugalskem mestu Leiria. Roman se začne z opisom kraja in pobožnosti krajanov. Protagonista romana sta Amaro in Amélia. Amaro je fizično in psihično šibak duhovnik, ki prevzame delo župnika. Kot otrok je zgodaj ostal sirota, zato je zanj skrbela neka bogata markiza. Da bi Amaro lahko podedoval njeno premoženje, mora postati duhovnik, kar tudi stori. Kmalu zatem, ko prevzame župnijo, se zaplete z mlado in privlačno Amélio, ki zanosi in pri porodu umre. Amaro otroka ubije in nadaljuje s svojim povzpetništvom.

Po romanu je bil leta 2002 posnet tudi film, ki ga je režiral mehiški režiser Carlos Carrera. Film je postal prava filmska uspešnica tako v Evropi kot drugod po svetu in je doživel rekordno gledanost.

komentiraj >>

Re: Portugalska proza prvič: José Maria Eça de Queirós; nedelja, 6.V.07 ob 20.00
Aljaž Vidrajz [06/05/2007]
Nikoli si nisem mislil da bo moje branje pritegnilo besedilo o portugalski književnosti, pa se je zgodilo ravno to. Zanimivo branje, še posebno ker o tej temi ne vem skoraj nič in sem se prijetno naužil množice informacij in avtorjev. Ker sem zamudil oddajo, pa zame več sreče prihodnjič ... pričakujem: ´´Portugalska proza drugič´´.
odgovori >>