Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 7. 5. 07 ob 19.00 (ponovitev 14. 5. 07 ob 10.00) PANDA BEAR: Person Pitch (Paw Tracks, 2007) (3390 bralcev)
Ponedeljek, 7. 5. 2007
goran



Panda Bear: Person Pitch

Številne izpeljanke neo-folkovskih praks zajetih v krožku Nove čudne amerike, so v zadnjih petih letih dodobra zaznamovale dogajanje v alternativnih glasbenih krogih. Uspeh, ki so ga bili deležni nekateri idejni nosilci, je k ustvarjanju vzpodbudil številne mlade kreativce, to pa je že pred časom pripeljalo do prezasičenosti s tovrstno ponudbo. S tem samo po sebi ne bi bilo nič narobe, a kaj, ko se tista začetna svežina, s katero občasno sicer še presenetijo nekateri prvoborci, izgubi v poplavi zajedalskih klonov. Kljub temu, da se ta novodobna folkovska forma napaja iz tako različnih virov kot so, (v prvi meri) stara folkovska in psihedelična godba, pa iz prostih jazzovskih, elektronskih ter hrupnih praks na drugem koncu, je izraz, paradoksalno, postal vse preveč enoličen in utrujajoč. Težava se pojavi, ko si v tej valilnici novodobnega psihedeličnega folka, zaželimo poiskati album, ki ponuja nek presežek. Ob prvih znakih prepoznavne zvočne estetike koncentracija namreč hitro pade, posledično pa lahko pogosto preslišimo album, ki terja več kot le površno poslušanje. Eden takih, je tudi novi izdelek Panda Beara, ki bi ga sam, če ne bi dobil odličnih referenc s strani ljudi katerih glasbeni okus cenim, bržkone spregledal. Potrebnih je bilo kakšnih ducat poslušanj, da sem album ‘Person Pitch’ vzljubil, sedaj, po približno dvotedenskem rotiranju na vseh domačih predvajalnikih, pa je plošček postal tudi moj nesporni favorit prihajajočega poletja. (v celoti!)
Številne izpeljanke neo-folkovskih praks zajetih v krožku Nove čudne amerike, so v zadnjih petih letih dodobra zaznamovale dogajanje v alternativnih glasbenih krogih. Uspeh, ki so ga bili deležni nekateri idejni nosilci, je k ustvarjanju vzpodbudil številne mlade kreativce, to pa je že pred časom pripeljalo do prezasičenosti s tovrstno ponudbo. S tem samo po sebi ne bi bilo nič narobe, a kaj, ko se tista začetna svežina, s katero občasno sicer še presenetijo nekateri prvoborci, izgubi v poplavi zajedalskih klonov. Kljub temu, da se ta novodobna folkovska forma napaja iz tako različnih virov kot so, (v prvi meri) stara folkovska in psihedelična godba, pa iz prostih jazzovskih, elektronskih ter hrupnih praks na drugem koncu, je izraz, paradoksalno, postal vse preveč enoličen in utrujajoč. Težava se pojavi, ko si v tej valilnici novodobnega psihedeličnega folka, zaželimo poiskati album, ki ponuja nek presežek. Ob prvih znakih prepoznavne zvočne estetike koncentracija namreč hitro pade, posledično pa lahko pogosto preslišimo album, ki terja več kot le površno poslušanje. Eden takih, je tudi novi izdelek Panda Beara, ki bi ga sam, če ne bi dobil odličnih referenc s strani ljudi katerih glasbeni okus cenim, bržkone spregledal. Potrebnih je bilo kakšnih ducat poslušanj, da sem album ‘Person Pitch’ vzljubil, sedaj, po približno dvotedenskem rotiranju na vseh domačih predvajalnikih, pa je plošček postal tudi moj nesporni favorit prihajajočega poletja.
‘Medvedek Panda’ je šamanski vzdevek Noaha (izg; noaja) Lennoxa, člana neo-folkovske četverice Animal Collective. Torej benda, ki sodi v vrh sorodnih praks, za kar gre zasluge pripisati predvsem njihovi drugačnosti ter želji po eksperimentu. Albumi norčavega ‘živalskega kolektiva’ sicer sledijo idejam s katerimi so se godci poigravali že v poletju leta 2000, vendar pa vsak njihov nov izdelek pomeni tudi nov korak naprej. Lennox velja za tistega najbolj čustveno občutljivega člana, ki ima bojda ob vsaki končani turneji pomisleke o nadaljevanju kariere v kolektivu. Poleg tega je zelo navezan tudi na dom in družino, vendar pa zaenkrat ostaja v bendu, kjer je ob Davidu Portnerju tudi edini član, ki je sodeloval pri nastanku vseh sedmih albumov zasedbe. Lennoxovo ustvarjanje v preteklosti se je prepletalo z njegovim delovanjem v matični zasedbi, prvič pa je nase kot na samostojnega avtorja opozoril z albumom ‘Young Prayer’. Zbirka elegij je nastala kot poklon njegovemu očetu, ki je po dolgem boju z boleznijo preminil še preden je album ugledal luč dneva, skozenj pa se je Lennox očetu zahvalil za dobro vzgojo ter zgled, ki mu ga je bil postavil.

Z novim albumom ‘Person Pitch’, se Panda Bear krepko oddalji od turobnega predhodnika. Skladbe sicer ostanejo izrazito osebne, vendar pa jim nadane precej bolj svetlo podobo, s katero na svoj način proslavlja življenje samo. Bržkone je to povezano z njegovim zasebnim življenjem, katerega so po dolgih letih depresije, končno obsijali bolj radostni trenutki. Našel si je življensko sopotnico, dobil prvorojenko ter se preselil v življenju bolj prijazno Portugalsko. Notranji mir je Lennox našel tudi s pomočjo matere Josha Dibba, duhovne vaditeljice, ki mu je z nasvetom; “moraš le pravilno dihati”, zbistrila od sodobnega zahodnega sveta utrujen razum. Ta njegova življenska sprememba pa ne pomeni, da po novem poslušamo veseljaškega medveda, pač pa, da tokrat ponudi bolj vedro, pozitivno vsebino, ki pa globoko v sebi še vedno nosi tudi tisto temačnejšo izkušnjo. Največjih sprememb je bila deležna zvočna podoba. Ta je drugačna tako od tiste, ki jo goji skupaj z Animal Collective, ter še bolj od tiste z albuma ‘Young Prayer’. Najbolj opazna razlika je v vokalni interpretaciji ter barvi glasu, ki je na predhodniku močno spominjala na estetiko Arthurja Russella, newyorškega avantgardnega skladatelja, ki so ga v zadnjih letih obudili iz pozabe. Na novem albumu pa je Lennox z izdatno uporabo odmeva in nasnemavanj, sestavil vokalne harmonije, ki bolj kot kdajkoli prej, spominjajo na njegove velike vzornike The Beach Boys. Ta glasovna ubranost sicer sprva lahko deluje nekoliko moteče, skoraj razglašeno na relaciji z inštrumentalno podlago, vendar se po nekajkratnem poslušanju izkaže, da temu ni tako in da vokalni deli nadvse prepričljivo tvorijo koherentno celoto. Nrav predhodnika je narekovala enostavno inštrumentalno podlago, ki je skoraj v celoti bila postavljena le z akustično kitaro. To so na albumu ‘Person Pitch’ zamenjali repetitivni vzorci, v katerih lahko preberemo vplive iz psihedeličnega popa 60ih in 70ih let minulega stoletja, nekajkrat zaide v tribalne afriško-karibske ritme, se v krajši sekvenci sooči z jamajškim dubom, največ prostora pa odmeri plesnim ritmom, ki v spomin prikličejo njegove vplive iz elektronske glasbe. Ponovno se bolj kot s podajanjem skladbic ukvarja s postavljanjem zvoka v prostor, tam pa tudi zvočnost akustičnih inštrumentov sledi idejam, ki so bliže berlinskemu dubovskemu technu, kot na primer ameriškim folkerjem. Pravzaprav ustvari nek povsem samosvoj hibrid, ki v navidez enostavni formi, ob pozornejšem poslušanju postreže s kompleksno, a obenem tudi povsem neutrujajočo estetiko.

S svojo svežino album ‘Person Pitch’ nudi idealno poletno poslušanje. Bodisi za užitkarjenje v cestnih zastojih, obalno poležavanje pod žgočim soncem, deskanje na kalifornijskih valovih ali pa iskanje navdiha na domači terasi. Lahko mu prisluhnemo ob številnih aktivnostih, še raje pa se mu skozi 45 minut pustimo odpeljati v stanje nirvane. Album bomo slišali v celoti, vendar mu je, kot rečeno uvodoma, v primeru ko ne zaintrigira že ob prvem poslušanju, potrebno dati še nekaj priložnosti. Izkušnja, ki jo lahko ponudi ‘Person Pitch’ je namreč tiste vrste, za katero se izplača vztrajati nekoliko dlje kot sicer

pripravil Goran Kompos


Komentarji
komentiraj >>