Tone in tone rumeno modre kičaste propagandne navlake, ki jo iz najrazličnejših tovornjakov raznolikosti in drugih z evropskimi barvami nališpanih prevoznih sredstev ter premičnih stojnic, že nekako vsega tega naveličanim sodržavljanom v roke silijo preko študentskega servisa najeti prostovoljci, tudi to leto opozarjajo na praznično revidiranje zgodovine. To sicer dokazuje že preprost izpis prireditev na današnji, praznični 9. maj. Za razliko od na današnji dan pred 38 leti spočetega in praznično razpoloženega Radia Študent, je namreč še pubertetna država Slovenija povsem v evropskih rumeno-modrih barvah, saj je 9. maj, kot nas iz vseh strani te dni posiljuje propagandna navlaka, vendar Dan Evrope.
Tone in tone rumeno modre kičaste propagandne navlake, ki jo iz najrazličnejših tovornjakov raznolikosti in drugih z evropskimi barvami nališpanih prevoznih sredstev ter premičnih stojnic, že nekako vsega tega naveličanim sodržavljanom v roke silijo preko študentskega servisa najeti prostovoljci, tudi to leto opozarjajo na praznično revidiranje zgodovine. To sicer dokazuje že preprost izpis prireditev na današnji, praznični 9. maj. Za razliko od na današnji dan pred 38 leti spočetega in praznično razpoloženega Radia Študent, je namreč še pubertetna država Slovenija povsem v evropskih rumeno-modrih barvah, saj je 9. maj, kot nas iz vseh strani te dni posiljuje ta propagandna navlaka, vendar Dan Evrope.
Toda, da je bilo 60 let prej, od kar je Republika Slovenija s priključitvijo Uniji sploh postala upravičena do polnopravnega praznovanja Dneva Evrope, tudi v tej državi, domnevno še vedno ponosni na svoj prispevek k svetovni zmagi nad nacizmom in fašizmom leta 1945, na današnji dan v navadi, da so ponosno vihrale rdeče, borčevske zastave, je prebivalce Primorske danes opomnilo letalo, ki je za sabo vleklo napis Naš Tito. Ker pa si je dan zmage nad nacizmom in fašizmom za svoj mestni praznik v spomin na osvoboditev in konec okupacije izbrala tudi domača prestolnica, bo iz splošne agit-prop evropske podobe Slovenije, tako barvno kot vsebinsko izstopala tudi Mestna občina Ljubljana.
Ob mestnem prazniku, 62 obletnici zadnjih bojev za osvoboditev Ljubljane, v spomin padlim borcem Narodno osvobodilne vojske in ob 66 obletnici upora slovenskega naroda in ustanovitvi Osvobodilne fronte je včeraj na Orlah pri Ljubljani že na prvi pogled neevropsko, pač pa partizansko slovesnost pripravila ljubljanska borčevska organizacija. Med 10. in 12. majem pa bo okoli slovenskega glavnega mesta potekala tradicionalna uradno športno-rekreativna, glede na pričujoče praznično revidiranje zgodovine, ki ga po nareku iz Bruslja izvaja tudi domača politična klika na državni oblasti, pa še kako politična prireditev Pot ob žici oziroma Pot spominov in tovarištva.
Političnih motivov za to praznično revidiranje zgodovine, ki smo mu na današnji 9. maj lahko priča na Slovenskem, sicer pri trenutni politični opciji na državni oblasti sicer res ne manjka. Nenazadnje smo bili v njenem mandatu že kar nekajkrat priča bolj ali manj uspelim poskusom političnega revidiranja domače polpretekle zgodovine, katerih končni cilj je za nazaj rehabilitirati domače kolaborante oziroma sodelavce z okupatorjem. Svojim domobranskim prednikom v bran tako javno še kako rad priskoči aktualni predsednik državnega zbora France Cukjati. Ta se je danes namreč v pomanjkanju boljših idej prislinil na slavnostno sejo Odbora državnega zbora za zadeve Evropske Unije. Kajti če je že večina domačih poslancev te dni praznično zasedena z udeleževanjem najrazličnejših Evropi ali pač zmagi nad nacizmom in fašizmom posvečenih pasjih procesij, so si slavnostno pojedino in zdravico omislili pač zgolj na odboru za evropske zadeve, saj je nenazadnje Dan Evrope res v prvi vrsti evropska zadeva.
Toda v slovesnem nagovoru predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija, javno znanega zagovornika izenačitve partizanskih in domobranskih žrtev druge svetovne vojne, besedne sintagme zmaga nad fašizmom in nacizmom pač ni bilo. Zanj današnji praznik ni, navajam, spomina na zmago enega nad drugim, temveč na zmago nad neprijateljstvom in vojnami. Konec navedka. Toda tisto, kar bo ob tokratnem 9. maju ostalo gladko spregledano, je, da si tudi tedanji francoski minister Robert Schuman 9. maj leta 1950 za dan, ko bo javno pobral deklaracijo, v kateri je Francijo, Nemčijo in druge evropske države pozval k združitvi svoje proizvodnje premoga in jekla, kar šele od leta 1985 tudi uradno štejemo za zametek evropskega povezovanja, ni izbral kar tako.
Pet let po koncu druge svetovne vojne, na katerega, pa če je to Janši, Cukjatiju in ostali domači politični kliki na državni oblasti všeč ali pa ne, se je v povojni Evropi šlo predvsem za spravo in zagotovitev trajnega miru. Tako seveda ni naključno, da si je tedanji francoski minister Schuman izbral tako prav 9. maj, dan zmage nad nacizmom in fašizmom, brez katere in brez žrtev, ki so zanjo padli, o kakršnemkoli že trajnem miru v Evropi pač ne bi mogli govoriti, kot tudi prav premog in jeklo, pravzaprav osnovni surovini za vsako kolikor tolikor spodobno med-evropsko vojno. Glede na to, da pa je ne glede na aktualne teroristične grožnje in potekajočo vojno proti njim ter ne glede na masovne in nasilne izraze družbenega nezadovoljstva, s katerimi so se prisiljeni spopadati represivni aparati evropskih držav, za razliko od Balkana večina stare Evrope le preživela v neki iluziji relativnega miru, v katerem so vojaške sile ostale v vojašnicah, vizionarstva tedanjemu francoskemu zunanjemu ministru Robertu Schumanu res ne gre za zanikati.
Ne gre pa za zanikati tudi tega, da današnje delovno popoldne vrha domače koalicije, ki bo pregledal uresničevanje koalicijske pogodbe s poudarkom na uresničevanju ukrepov gospodarskih in socialnih reform, ter bojkot slavnostne seje Mestnega sveta občine Ljubljana, ki se ga je oprijela svetniška skupina Slovenske demokratske stranke, ker naj bi koalicija Zorana Jankoviča za častnega meščana Ljubljane razglasila nekdanjega predsednika Milana Kučana, kažeta, da je vizionarstvo Roberta Schumana domača politika spregledala. In še, da se je prav v krščanskem duhu, a v imenu evropske ideologije, polotila prazničnega revidiranja zgodovine. Če bi kdaj to tej ali pač katerikoli vladi in politični opciji tudi v popolnosti uspelo, bi prvi maj prihodnje generacije slavile zgolj še kot dan pripojitve Evropski uniji. 9. maj pa zgolj še kot Dan Evrope. Pa čeprav Evrope kot jo imamo in poznamo, brez zmage nad nacizmom in fašizmom, pač preprosto ne bi bilo.
ODPOVED: Tudi tokratni v rojstnodnevnem duhu Radia Študent praznični N-euromoment sem s prazničnim revidiranjem zgodovine, kot smo mu te dni priča na Slovenskem, v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>