Tea Hvala recenzira vnovično gostovanje ameriške zasedbe Red Sparrows pri nas ... (v celoti!)
Red Sparrows, 8. 5. '07, Orto klub, Ljubljana
* Po letu dni se je v Ljubljano vrnila ameriška post rock zasedba Red Sparowes in v torek brez domače predskupine nastopila v baru Orto. V šali bi se dalo reči, da je bila polovica domačih postrockerjev vseeno prisotna kot del dokaj številnega poslušalstva, po zagnanosti in številčnosti primerljivega z lanskoletnim obiskom v KUD-u France Prešeren.
Kvintet Red Sparowes na tokratni turneji predstavlja lani izdani drugi album Every Red Heart Shines Towards the Red Sun; album, ki je »zašel« k založbi Neurot. No, ni ravno zašel; Neurot Recordings je neodvisna založba iz San Francisca, vodijo jo člani zasedbe Neurosis, mednje pa spada tudi, gledano na Orto barov oder, drugi kitarist iz leve, Josh Graham, ki v zasedbah Red Sparowes in Neurosis zelo dobro skrbi za vizualije. Za Red Sparowes je na obeh turnejah naredil poetičen videofilm v dolžini koncerta, ki glasbi zelo dobro pristaja, v ta namen pa je uporabil fotodokumentacijo iz časa kitajske kulturne revolucije. Bend tudi sicer fascinira prepad med besedami in delovanjem Mao ce Tunga: naslova obeh albumov in naslovi vseh komadov pa tudi ime benda na simbolični ravni parafrazirajo poezijo njegovih zmot. Denimo, zgodba o vrabcih, ki so odžirali ljudem žito in jih je bilo treba iztrebiti. Če vrabec leti brez prestanka več kot eno minuto, mu poči srce. Zato so vrabce preganjali in strašili s pokrovkami, dokler nadlega ni pomrla, a so s tem izginili tudi naravni sovražniki kobilic, ki so pojedle ... vse žito, ljudje pa so, seveda ne samo zaradi kobilic, stradali.
Koncert se je obetavno začel z najbolj dinamičnim in izvirnim komadom iz prejšnjega albuma At The Soundless Dawn. Bučen, uigran in napet začetek pa je bil zgolj uvod v za moj okus preveč statično in predvidljivo glasbo. V post rocku zasedbe z več kot odličnimi referencami – Isis, Pleasure Forever, Halifax Pier – se morda resda skrivajo, kot so organizatorji zapisali v vabilu, zabrisane sledi novega vala, black metala, prog-rocka in sodobne klasike. Žal so te sledi le preveč skrite in zabrisane, da bi jih kdo opazil. Za skupino Red Sparowes je stopnjevanje vzdušja, merjenega skozi čustvene odtenke svetobolja, pomembno, vendar so njene glasbene rešitve ali soočenja v živo in na posnetkih nezanimiva, saj imajo prav nasproten učinek od pričakovanega in zaželjenega; namesto da bi te stopnjevanje privedlo do neznosne blaženosti, te vsak nov prehod iz dolgih kontemplativih pasaž v nažiganje vrže »ven« iz glasbe – naravnost v vročo in zakajeno dvorano. Škoda. Red Sparowes so boljši vtis name pustili samo v preostalih dveh ali treh komadih, v katerih so bogastvo kitarskih efektov, tri kitare, bas, bobne in včasih tudi elektrificirane citre povezali v mnogoplastno, a trdno prepleteno glasbo. Ker pa so pesmi Red Sparowes povprečno dolge osem minut, lahko na lastno presenečenje zaključim, da je bila skoraj polovica koncerta čisto u redu.
Tako kot v KUD-u France Prešeren so bila tudi mnenja in občutki o torkovem nastopu Red Sparowes v baru Orto zelo deljeni; med poslušalci je bilo veliko takih, ki so se celo uro ekstatično predajali melanholično-tragičnemu plesu in par usodno zaljubljenih hetero parov; bilo pa je precej takih, ki so se bodisi celo uro dolgočasili ali pa so, pametneje, predčasno zapustili dvorano.
Za prve, ki so jim Red Sparowes bend, ki je na vprašanje, kako zveni, na svoji majspejs strani odgovoril »kot življenje«, torej za tiste, ki so jim všeč, je treba za konec dodati, da si življenje lahko še vedno popestrijo z obiskom avstrijskega Linza, kjer Red Sparowes igrajo nocoj. Tistim, ki jih zanima nekoliko ostrejša glasba, pa je treba povedati, da se kitarist Bryant Clifford Meyer že čez dober mesec dni v Ljubljano vrača z zasedbo Isis.
Nastop Red Sparowes je recenzirala Tea Hvala.
Komentarji
komentiraj >>