Goran Kompoš recenziora nastop Micka Harveya z bendom iz Orto bara (v celoti!) ...
Mick Harvey – Orto klub, 13. 05. 2007
* Za nami je prvi od dveh zaporednih koncertov glasbenikov, ki jih sicer najbolj poznamo iz sodelovanj z Nickom Caveom. V nedeljo zvečer je namreč v polnem Orto klubu nastopil dolgoletni Caveov sodelavec - multiinštrumentalist, aranžer, producent in skladatelj Mick Harvey. S Caveom ju veže prijateljevanje še iz njunih najstniških let, ko sta formirala svojo prvo zasedbo Boys Next Door, iz katere je pozneje zrasel eden najbolj prepoznavnih in cenjenih post-punk bendov – The Birthday Party. Za temačno, agresivno, hrupno zvočno podobo slednjih je bil verjetno v največji meri zaslužen prav Harvey. S svojim inovativnim pristopom k ustvarjanju glasbe je namreč vedno nudil odlično okolje za Caveove bizarne, nihilistične tekste. Tega pristopa ni spremenil niti pozneje, ko so sredi osemdesetih iz ukinjenih The Birthday Party vstali Nick Cave & The Bad Seeds, torej zasedba, ki že dobrih dvajset let soustvarja tiste zahtevnejše različice popularnih godb. Skozi leta, vzporedno z zorenjem članov formacije, je njihova glasbena podoba postajala vedno bolj sofisticirana, ta pa je Harveyu odprla pot tudi med samostojne ustvarjalce. Začel je kot skladatelj filmske glasbe, z značilno atmosferično, na bluesu bazirano estetiko, v letu 1995 pa je izdal zbirko priredb Serga Gainsbourga, kjer se je predstavil tudi v vlogi tekstopisca. Sicer ne v tistem klasičnem pomenu, ker so bili teksti pač Gainsbourgovi, vseeno pa je šlo več kot le za enostavne prevode, saj je Harvey v skladbe vpredel močno osebno noto. Sledila je še ena zbirka priredb francoskega veljaka, v zadnjih dveh letih pa je ustvaril še dva samostojna albuma, na katerih je poleg prepevov predstavil tudi nekaj povsem avtorskih skladb. V sklopu aktualne turneje, na kateri predstavlja svoj novi album ’Two of Diamonds’, pa se je Harvey torej ustavil tudi v Orto klubu.
Družbo na odru so mu delali štirje glasbeniki, ki so sodelovali tudi pri snemanju albuma. Bobnarja Thomasa Wydlerja ter klaviaturista (in občasno kitarista) Jamesa Johnstona je angažiral kar pri matični zasedbi The Bad Seeds, na kontrabasu (zaradi prostorske stiske tokrat nekoliko ožjem kot sicer) pa ga je spremljala Rosie Westbrook, sicer tudi samostojna avtorica, ki po njenih besedah na Harveyevih turnejah silno uživa, saj ima pač priložnost igrati pred bolj angažiranim občinstvom kot sicer. Da pa se včasih v vrstah teh najdejo iritirajoči posamezniki, je lahko spoznala tudi na nedeljskem koncertu. Po odlični uvodni skladbi Guya Clarka – ‘Hank Williams Said It Best’, je na vrsto prišel umirjen komad ‘First St. Blues’ in Harvey je enega izmed fotografov prosil, da odloži aparat. Ker je ta kljub prošnji oziroma opozorilu vseeno stisnil na sprožilec, mu je Harvey namenil nekaj krepkih besed in srepih pogledov, takrat pa je vsem navzočim zastal dih, saj je bilo videti, kot da bo fotograf bodisi dobil s kitaro po glavi ali pa da bo Mick preprosto odkorakal z odra. No, k sreči se to ni zgodilo in bend je nadaljeval z osrednjim delom, v katerem se je znašlo osem skladb z albuma ’One Man’s Treasure’ iz leta 2005, med njimi poleg omenjenih uvodnih skladb tudi odlična priredba Caveove ’Come into my Sleep’ ter skladba ’Demon Alcohol’, ki jo je precej okajen Harvey interpretiral nadvse prepričljivo. Skladba je sicer delo Bambi Lee Savage, avtorice, ki je v preteklosti že sodelovala tudi s Harveyem. Tudi z interpretacijami skladb preostalih avtorjev Harvey nima nobenih težav. Vedno jih pač postavi v neko drugačno, lastno izkušnjo, zato skladbe, ne le da zadržijo svoj originalni naboj, pač pa pogosto ponudijo še več kot v izvirnih verzijah. V tem delu je Harvey z bendom predstavil tudi sedem skladb z novega albuma. Med njimi Withersovo ’I don’t want you on my Mind’, Walkerjevo ’Louise’ ter skladbo ‘Photograph’, med katero je prej okaranega fotografa prijazno pozval, da tokrat lahko posname kar največ forografij. Tudi sicer je bil z odzivom publike vidno zadovoljen in je v premorih z avstralsko ležernostjo prijazno kramljal tako z množico kot tudi z bendom. Skladbe z obeh zadnjih albumov so bile v logično zaporedje sestavljene predvsem skozi tekste, glasba pa se je sporadično izmenjevala med intenzivnejšo ter tisto bolj umirjeno formo. Vse skladbe v živo dobijo precej drugačno podobo, kot je tista na albumu. Medtem ko je ta v studijskih posnetkih izrazito umirjena, sofisticirana in le mestoma preide v bolj ostro formo, pa je tista, ki jo je Harvey z bendom ponudil v nedeljo zvečer, bila pisana na kožo tudi ljubiteljem trših rockovskih praks. Klavir so zamenjale orgle, ritem sekcija je z intenzivnostjo prišla bolj do izraza, prav tako pa je Harvey precej okrepil tudi zvok svoje elektro-akustične kitare. V standardnem bisu so odigrali še štiri Gainsbourgove priredbe, med njimi tudi ’Intoxicated Man’, ki je šla z roko v roki z nenehnim reklamiranjem in srebanjem hmeljevega zvarka, ter zabavno ’The Sun Directly Over Head’, katero je Mick začinil še z nekoliko teatralnosti, ko je pogledoval v vroči reflektor. Sledil je še drugi dodatek, v njem pa skladba ’Planetarium’ z besnim kitarskim vložkom, ki je postavil hrupni vrhunec koncerta. Zadnje skladbe, ki jo je Harvey napovedal z “our farewell song“ nisem prepoznal, bil pa je to počasen komad, s katerim so pred slovesom umirili srčni utrip, saj bi v nasprotnem primeru občestvo bržkone iztržilo še en bis.
Kljub temu, da Micku Harveyu verjetno nihče ne očita njegovih glasbenih sposobnosti, ga je na odru lepo videti v osrednji vlogi. Poleg tega, da je odličen glasbenik, je tudi človek z močno karizmo, ki pa je običajno v senci še močnejše Caveove. Koncert je minil po pričakovanjih, ki so bila ob Harveyevem renomeju seveda visoka, že čez dva tedna pa Orto klub nudi novo dozo avstralskega rocka, ki ga prinaša zasedba Dirty Three. Pričakujemo lahko, da bodo podobno kot na Caveu pred dvema letoma v Križankah ter nedeljskem koncertu Micka Harveya tudi konec maja pokale strune.
Koncert Micka Harveya s spremljevalno zasedbo si je ogledal Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>