»No, kakšna je torej resnica o tem zemljišču samomorilcev, je vprašal g. José, Da na tem mestu ni vse tako, kot se zdi, To je pokopališče, mestno pokopališče, To je labirint, Labirinti se lahko vidijo od zunaj, Ne vsi, ta spada med nevidne, Ne razumem, Na primer, oseba, ki je tu pokopana, je rekel pastir in tolkel s koncem palice po kupu zemlje, ni tista, za katero mislite, da je, Nenadoma se je zemlja pod nogami g. Joséja začela vrteti, poslednja figura na plošči, njegova edina gotovost, naposled najdena neznana ženska, je ponovno izginila, Hočete reči, da je ta številka napačna, je vrašal, trepetajoč, Številka je številka, številka se nikdar ne moti, je odgovoril pastir, če bi to premaknili tja in jo prestavili na drug kraj, četudi na konec sveta, bi bila še vedno ista številka, Ne razumem, Boste že razumeli, Prosim vas, v moji glavi je zmešnjava, Nobeno od teles, ki so tu pokopana, ne pripada imenu na nagrobni plošči, Ne verjamem, Res je, vam pravim, Ampak številke, Vse so zamenjane ...«

Portugalska proza drugič, odlomek iz romana Vsa imena, pisatelja Joséja Saramaga, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Urša, Maco in Botz
Prevod in spremna beseda: Tina Kuralt

José de Sousa Saramago, romanopisec, pesnik in dramatik je prvi portugalski pisatelj, ki je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado. Rodil se je leta 1922 v kraju Azinhaga, v portugalski provinci Ribatejo, vendar so se starši kmalu po njegovem rojstvu preselili v prestolnico. Velik del svojega življenja je Saramago preživel v Lizboni, a se je vedno rad vračal v svoj rodni kraj. Zaradi finančnih težav staršev ni mogel nadaljevati šolanja na klasični gimnaziji, zato se je prepisal na srednjo tehnično šolo ter se izučil za mehanika. Kljub temu si je - kot samouk - pridobil klasično izobrazbo in obširno znanje o portugalski in svetovni književnosti. Po končanem šolanju je opravljal zelo različna dela: od novinarstva, prevajanja pa do političnih funkcij. Vseskozi je sodeloval pri časopisu Diario de Noticias , ki pa ga je moral leta 1975 zaradi političnih prepričanj zapustiti. Saramago je namreč leta 1969 postal član Portugalske komunistične stranke (Partido Comunista Portugués), ki je takrat delovala v tajnosti. Leta 1975 je prišlo do propadlega upora komunistov in Saramago je kot njihov privrženec izgubil službo. Brez upanja na novo zaposlitev se je odločil, da se bo popolnoma posvetil literarnemu ustvarjanju.

Prvi odmevnejši roman z naslovom Vstal s tal (Levantado do Chão) iz leta 1980 je portret težkih življenjskih razmer delavcev na Portugalskem. Lahko bi dejali, da je s to knjigo Saramago našel svojo literarno pot, sebi lasten, nezamenljiv, izčiščen in poetičen stil pisanja. V njegovih romanih se kot nekakšna tematska stalnica pojavlja preplet mitov, portugalske zgodovine in surrealizma. Romaneskno pisavo pa zaznamujejo dolgi, vse preplavljajoči stavki in skopa raba ločil.

V naslednjih letih je Saramago objavljal skorajda brez predaha: leta 1982 je izšel roman Zapis o samostanu ( Memorial do convento ), knjiga, ki je bila prirejena za opero z naslovom Blimunda v milanski Scali. Leta 1984 izide roman Leto smrti Ricarda Reisa ( O ano da morte de Ricardo Reis) . Vsekakor pa je roman Evangelij po Jezusu Kristusu ( O Evangelho Segundo Jesus Cristo ) tisti, ki mu je prinesel slavo širom po svetu predvsem zaradi polemike, ki se je razvnela v javnosti ob njegovem izidu leta 1991. Katoliška Cerkev je roman označila kot blasfemičen, naslednje leto pa je takratni minister za kulturo Pedro Santana Lopes iz istih razlogov roman umaknil s seznama del za Evropsko literarno nagrado. Po protestih javnosti je bilo delo ponovno uvrščeno na seznam, Saramago pa je zaradi omenjenega dogodka skupaj z ženo protestno zapustil Portugalsko in prenesel svoje bivališče na Kanarske otoke. Leta 1995 je José Saramago izdal svoj najbolj poznan roman Esej o slepoti ( Ensaio sobre a Cegueira) , ki ga lahko poleg romanov Zapis o samostanu ( Memorial do convento ) in Evangelij po Jezusu Kristusu ( O Evangelho Segundo Jesus Cristo ) prebiramo tudi v slovenskem jeziku.

Saramago velja danes za enega najbolj poznanih in branih sodobnih portugalskih piscev. Za svoja dela je prejel številne nagrade, naj omenimo le dve najpomembnejši: Nobelovo nagrado leta 1998 in nagrado inštituta Camões leta 1995.

Roman Vsa imena (Todos os nomes) iz leta 1997 je roman o iskanju identitete. O iskanju nekoga in hkrati nikogar, roman o življenju in smrti ter tanki liniji, ki ju ločuje. Prva posebnost, ki nam pade v oči, ko začnemo brati roman, je, da osebe, ki nastopajo v romanu, nimajo lastnih imen, izjema je le protagonist romana gospod José. Druge literarne osebe so poimenovane zgolj opisno, npr. »gospa iz pritličja«, »neznana ženska«, »ovčji pastir« itd., s čimer želi Saramago poudariti univerzalnost teme. Druga posebnost romana je izpust ločil. Na ta način želi pisatelj zabrisati meje med pisnim in ustnim, pomešati svet tistega, ki pripoveduje, in tistega, ki govori.

Protagonist romana gospod José je kot pomočnik pisarja zaposlen na glavnem matičnem uradu. Gospod José je preprost uradnik, star 50 let, ki živi v skromni hiši poleg urada. Njegovo življenje je življenje uradnika, ki ves svoj čas posveča delu. Čeprav je zelo vesten mož, ki vedno izvrši vsakršen ukaz nadrejenih, pa ima skriven in zelo nenavaden hobi – zbiranje člankov ali notic ter izrezkov o slavnih ljudeh. Nekega dne mu po naključju pride v roke karton neke »neznane ženske« in prične raziskovati njeno življenje. Njegovo iskanje se začne na samem matičnem uradu in konča na pokopališču, ko ugotovi, da je »neznana ženska« storila samomor...

komentiraj >>