Petek, 25. 5. 2007
goran
Z novim albumom pod znamko Savath & Savalas, Scott Herren - širšim množicam (še posebej poslušalcem RŠ-ovih petkovih Tolp Bumov) najbolj znan kot Prefuse 73 - ostaja na tirnicah, ki jih je naoljil z albumom ’Apropa’t’. Bistveni spremembi sta pravzaprav le dve. Eve Puyuelo Muns, ki je prispevala vokal na predhodniku, ni več, njeno vlogo pa je uspešno prevzel kar Herren sam. Posledično gre torej za še bolj oseben album, ta pa ga je od elektronskega Warpa pripeljal k založniku Anti Records, kjer so med drugim denimo že založili plošče trubadurjev kova Tom Waits, Nick Cave in Eliott Smith. Nič kaj hip-hopovska imena torej. Tudi ‘Golden Pollen’ nima kaj dosti skupnega z osnovno Herrenovo preokupacijo. Sestavljanje semplov je ponovno dalo prednost skrbno grajenim inštrumentalom, pri katerih so mu tokrat med drugim na pomoč priskočili nedavno pri nas videni bobnar avstralskih alkimistov Triosk – Laurence Pike, multiinštrumentalist Dany Bensi iz zasedbe Tarantula A.D., ki smo jih prav tako konec lanskega leta videli pri nas, ter Tyondai Braxton iz trenutno zelo aktualne zasedbe Battles. Vsak izmed njih je prispeval lastne prepoznavne elemente, Herren pa jih je sestavil v kompleksno celoto, katere širina se odpre šele po temeljitejšem poslušanju. (v celoti!)
* Zanimivo bi bilo izvedeti, kakšno je razmerje prodanih kopij albumov med tistimi, ki jih Scott Herren objavlja pod psevdonimom Prefuse 73, ter tistih, ki luč dneva ugledajo pod znamko Savath & Savalas. Izraza, ki ju goji pod tema dvema alter egoma, sta si pač tako drugačna, da je fenov, ki bi prisegali na obe variaciji z enako vnemo, bržkone bore malo. Ko takole poslušaš novi Herrenov album ‘Golden Pollen’, se ti na horizont hudomušno prikrade vprašanje, ki se glasi približno takole; “Ali tudi pravovernim hiphoperjem glasba pod znamko Savath & Savalas, aktivira mišico za odpiranje ust, na podoben način kot to velja za poslušalca, ki mu izraz Prefuse 73 povzroča zehavico?”.
Ta razmik pa sicer ni bil vedno tako širok. Z inštrumentalnim in razmeroma elektronsko obarvanim prvencem, pod znamko Savath & Savalas, je bil Herren namreč precej bliže izrazu, ki ga je pozneje nadaljeval pod svojim bolj prepoznavnim aliasom. Bistveni razkorak je nastopil šele s ploščkom ‘Apropa’t’, na katerem je Herren elektronske manipulacije in programiranje opustil, ter namesto teh predstavil skladbe v bolj klasičnem pomenu. Skladbe skozi katere nam je podal zgodbo o iskanju svojih španskih korenin in spoznavanju katalonske kulture. Iskal je tisti del samega sebe, ki bi mu odprl vrata za nov življenski korak. Šlo je torej za izrazito oseben izdelek, brez lažnih pretvarjanj, ki nemalokrat “krasijo“ tovrstna glasbena raziskovanja.
Z novim albumom ’Golden Pollen’ Herren ostaja na tirnicah, ki jih je postavil s predhodnikom. Najbolj opazna razlika je ta, da Eve Puyelo Muns, ki je prispevala vokal v večini skladb z albuma ’Apropa’t’ ni več, njeno vlogo pa je prevzel kar Herren sam, ki se tudi pred mikrofonom znajde presenetljivo dobro. Do tega je prišlo iz povsem praktičnih okoliščin, saj Guillermo po novem ne tlači več španske grude, v New Yorku, kjer trenutno domuje, pa nima nikogar, ki bi mu lahko zaupal to nalogo. To pomeni, da je ’Golden Pollen’ album s še bolj osebno noto, saj tém, ki se ukvarjajo z ljubeznijo, lepoto in čustvi ni bistveno spreminjal. Razlika je le ta, da se tokrat več kot s svojim očetom ukvarja s sinom, čeprav besedila dopuščajo vsakemu posamezniku drugačno interpretacijo. Tako ali tako gre za univerzalno tematiko, s katero se vsakdo zlahka poistoveti. Jezik ostaja španski, kar sicer ni preveč po godu njegovim angleško govorečim fenom, vendar Herren ne misli delati prevodov, saj bi v tem pogledu besedila pač izgubila svojo idejo. Seveda ima tu povsem prav. Tako ali tako ga je večji del privržencev spoznal skozi njegove inštrumentalne različice, zato ni nobenega razloga, da tudi ploščka ’Golden Pollen’ ne bi mogli dojeti le skozi glasbo.
Velik poudarek je ponovno na harmonijah, za katere je Herren inspiracijo iskal v številnih ploščah iz domače fonoteke, med njimi pa se je znašlo največ albumov nekaterih starejših folkovskih glasbenikov. Največji zalogaj inštrumentalnih linij je odigral sam, izbor inštrumentov pa je ostal v večjem delu enak kot na predhodniku. Torej različni latinsko-ameriški strunski inštrumenti, akustične kitare, številna tolkala in sintetizatorji. Ekipo s katero je sodeloval na prejšnjem albumu, je zamenjalo pet novih, sicer mladih, a uveljavljenih glasbenikov. Multiinštrumentalista Danya Bensija poznamo iz zasedbe Tarantula A.D., bobnar Laurence Pike je med drugim član avstralcev Triosk, klaviaturist in kitarist, Tyondai Braxton, pa prihaja iz trenutno zelo aktualne newyorške eksperimentalne rockovske zasedbe Battles. Manjši vlogi je Herren namenil še vokalistu Joséju Gonzálezu in kantavtorici Mii Doi Todd, vsak glasbenik pa je na albumu pustil svoj prepoznaven pečat. Široka paleta akustičnih in elektronskih zvokov tvori bogate teksture polne detajlov, ki na prvi posluh sicer ne delujejo pretirano intrigantno. Prava vrednost se pravzaprav skriva v skrbno grajenih harmonijah in povsem nenaporni celoti, s katero ’Golden Pollen’ preseneti šele, ko mu neobremenjeno prisluhnemo.
Z novim albumom, Herren ponudi alternativo sodobnim severnoameriškim “čudnim“ folkerjem. Od teh ga, poleg španskega jezika, loči predvsem neobremenjenost s formo, v katero vpne celo vrsto različnih primesi, med katerimi v posameznih skladbah denimo najbolj izstopa neka post-rockovska estetika. ’Golden Pollen’ je album, ki navzlic (na prvi posluh) precej enostavni godbi, preseneti s svojo pestrostjo ter številnimi zanimivimi preobrati in ponuja nadvse prijetno poslušanje za prihajajoče dolge poletne noči.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>