Prejšnji teden se je v Plesnem teatru premierno odvila predstava Tartuffe ali Vsiljivec, plod delovanja mlade gledališke skupine Teatroza pod okriljem Kuda Hupa. Režisersko taktirko je v roke vzel Sekumady Condé, ki se je postavil tudi v vlogo Tartuffa samega, okoli sebe pa zbral osem mladih igralcev, potencialnih gledališčnih upov, ki v tovrstnih predstavah lahko začnejo kaliti svojo morebitno umetniško kariero.

Jean- Baptiste Moličre je komedijo napisal v 17. stoletju, času, ko je moč absolutnih vladarjev in naraščajočega meščanstva predstavljala resno grožnjo avtoriteti cerkve. Tej dela, kakršno je Tartuffe, niso olajševale njenega položaja, temveč ravno obratno. Tako je pariški nadškof prepovedal njegovo izvedbo pod grožnjo izobčitve avtorja in delu s tem nadel slavnostno oznako gledališčne cenzure. To dejanje pa dolgoročno ni preprečilo ne same uprizoritve, ne postopne degradacije cerkvenega vpliva iz domene posvetnega.

Čeprav šteje dobra tri stoletja, je delo Tartuffe aktualno še danes. Ponazarja namreč politično-ideološko strukturo, v kateri se boj za oblast zavija v vato lažnih moralnih določb, lepih besed in neuresničljivih obljub. V družbi dvojnih meril, kjer je razkorak med resnico in navideznim del vsakdanjega, je tartifovski arhetip usidran globlje kot kadarkoli prej. Tako se sodobni tartufi skrivajo za večino pozicij moči, na katerih kraljujejo enobarvne kravate in trdi nasmeški.

V tokratni interpretaciji se je režiser v veliki meri posluževal klasične izvedbe. Tako se poleg ohranitve enotnosti časa in prostora, značilna za čas klasicizma, zgodba ponavlja v obliki dialogov – Orgon ter njegova mati Pernellova sta popolnoma zaslepljena s Tartuffovo domnevno popolnostjo ter očarana nad njegovimi konzervativnimi nazori, medtem ko ostala družina spregleda njegovo pretvarjanje in na vsak poskuša odpreti oči očetu Orgonu. Ta hlepeč po božji prisotnosti, zanj manifestirani v Tartuffovi podobi, vsiljivca čuva kot punčico svojega očesa, kar slednji s pridom izkorišča.

Ko s prevaro Orgonova žena Elmira možu končno dokaže zmoto, je prepozno. Prevarani gospodar je svoje imetje namreč že prepisal na Tartuffa, sklicujoč se na svojo odločitev, da bo ta slej ko prej postal njegov ljubljeni zet, pa čeprav na račun hčerkine odpovedi resnični ljubezni. V Moličrjevi verziji se v vlogi odrešenika pojavi kraljevi uradnik, ki sprevidi Tartuffovo goljufivo naravo ter ga vrže v ječo, medtem ko se obravnavana predstava zaključi predčasno, brez srečnega razpleta zadnjega poglavja.

Skozi celotno uprizoritev se na odru odvija igra dobrega in zlega, ki jo po vsakem dejanju odigrata dve dekleti. Njun gib v predstavo vpleta elemente gledališča objektov, ki pa jih uporabljata v preveč preprosti izvedbi, da bi razvili začetni potencial. Črno-beli svet prikazujeta tudi barvi njunih baročnih oblek, v katerih pa ne sedita povsem enakopravni. Ne, belo obleko in nedolžno igro Dobrega vedno bolj packa črnina Zla, ki želeli nadvladati do te mere, da Dobro izžene. Tako ob pomoči temne sile ostane na odru zmagoviti Tartuffe, ki ga ne zadane zaslužena kazen. S tem se v zaključku ne dovrši dramaturški lok, ki obvisi nekje v zraku.

Ni jasno, zakaj je Dobro predstavljeno kot sicer nedolžno in sladko, a po drugi strani povsem nemočno in celo neumno. Morda je situacijo podrobneje razložil glas, ki resnobno zaključuje posamične prizore, a kaj, ko govori v francoščini, ki slovenskemu občinstvu razen romantičnega zvena ne prinese veliko.

Predstava je tako vpeta med značilnosti klasičnega gledališča in elemente postdramskega gledališča. Tega zastopajo nekatere izvirne zamenjave akterjev iz originalne drame z objekti, kot na primer skrinja, v kateri naj bi bil ves čas zaprt sin Damis, ter izložbena lutka, sicer Pernellina služkinja Filipota. Kljub prepričljivem nastopu nekaterih igralcev, predvsem Miša Mićiča v vlogi Orgona ter Tine Tavčar v vlogi glasne služabnice Dorine, bi predstava lahko dalje raziskovala v polju eksperimentalne izvedbe, pa tudi vsebinske nadgradnje. Morda celo z vprašanjem, koliko Tartuffa skriva v sebi vsak izmed nas.

Vseprisotnemu zlu je bila priča Alja.