Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Torek, 29. 5. ´07 ob 19.00 (ponovitev 4. 6. ´07 ob 10.00) PAN SONIC: Katodivaihe (Blast First, 2007) (3348 bralcev)
Torek, 29. 5. 2007
goran



Pan Sonic: Katodivaihe

Glasbenikom v polju popularnih elektronskih godb, ki gojijo neko zelo prepoznavno lastno estetiko vso kariero in pri tem ne izzvenijo obrabljeno je bore malo. Sploh v primerih pri katerih zvok skozi leta le počasi evolvira. To temeljito zvočno raziskovanje in iskanje novih idej znotraj trdo postavljenih temeljev, pa tem glasbenikom ponudi luciden vpogled v srčiko tako zvoka samega kot tudi zvočne umetnosti v obče. Skoraj po pravilu vsi ti samohodci narekujejo trende, med tiste najbolj prepoznavne pa bi na tem mestu denimo lahko postavili manchestrski dvojec Autechre, detroitskega veljaka Jeffa Millsa, industrijske prvake Throbbing Gristle ter seveda finsko elektronsko dvojico Pan Sonic. Slednja sta po zvočni plati hibrid preostalih omenjenih glasbenikov, ‘Katodivaihe’ pa je njun šesti studijski album. Njegov izid je bil sicer napovedan že za konec minulega leta in če malo špekuliramo bi temu lahko bil delen vzrok tudi prihod novega studijskega albuma Throbbing Gristle. Morda sta se Finca pač želela prepričati, ali je ostarelim pionirjem hrupne industrijske godbe po 25 letih ostalo še kaj naboja. Vendar pa pustimo ugibanja ob strani. Sedaj, ko smo torej slišali oba albuma lahko ugotovimo, da so nekdanji nihilisti z leti izgubili precej ostrine ter da so v primerjavi z novimi Pan Sonic videti kot ubogljiv kuža
(v celoti!) ...
* Glasbenikov v polju popularnih elektronskih godb, ki gojijo neko zelo prepoznavno lastno estetiko vso kariero in pri tem ne izzvenijo obrabljeno, je bore malo. Sploh v primerih, pri katerih zvok skozi leta le počasi evolvira. To temeljito zvočno raziskovanje in iskanje novih idej znotraj trdo postavljenih temeljev pa tem glasbenikom ponudi luciden vpogled v srčiko tako zvoka samega kot tudi zvočne umetnosti v obče. Skoraj po pravilu vsi ti samohodci narekujejo trende, med tiste najbolj prepoznavne pa bi na tem mestu denimo lahko postavili manchestrski dvojec Autechre, detroitskega veljaka Jeffa Millsa, industrijske prvake Throbbing Gristle ter seveda finsko elektronsko dvojico Pan Sonic. Slednja sta po zvočni plati hibrid preostalih omenjenih glasbenikov, ‘Katodivaihe’ pa je njun šesti studijski album. Njegov izid je bil sicer napovedan že za konec minulega leta in če malo špekuliramo, bi temu lahko bil delen vzrok tudi prihod novega studijskega albuma Throbbing Gristle. Morda sta se Finca pač želela prepričati, ali je ostarelim pionirjem hrupne industrijske godbe po 25ih letih ostalo še kaj naboja. Vendar pa pustimo ugibanja ob strani. Sedaj, ko smo torej slišali oba albuma, lahko ugotovimo, da so nekdanji nihilisti z leti izgubili precej ostrine ter da so v primerjavi z novimi Pan Sonic videti kot ubogljiv kuža. Seveda pa to ne pomeni, da so P-Orridge in družba naredili slab album. Gre le za to, da sta Pan Sonic z novo ploščo zloveščost, s katero so se nekoč postavljali industrialci, na njun duhovit način popeljala v ekstrem.

Mika Vainio in Ilpo Väisänen, osrednja ter zadnje desetletje edina člana Pan Sonic, temeljni kamen postavita v letu 1993. Kot številni drugi finski techno zanesenjaki tudi dvojica pristane pri založniku Sahko Recordings, helsinškem specialistu za minimalistično elektronsko glasbo. Njun zgodnji izraz ju približa minimalističnemu detroitskemu technu, pozneje, ko se preselita k londonskemu Mute Records, oziroma njegovemu podzaložniku Blast First, pa zvok skozi različne odvode počasi okrepita in “ohrupita” ter se podata na sled zgodnjih industrialcev. V prerez njunih preteklih raziskovanj najbolj enostavno vstopimo skozi epski, na štirih ploščkih objavljeni album ‘Kesto’ izpred treh let, ki jima je med drugim prinesel tudi finsko državno nagrado za umetnika leta.

Znani Vainov izrek: “Za najino glasbo ni nobene teorije, nimava nobenega plana, pač pa le delava glasbo.” zdrži tudi pri albumu ‘Katodivaihe’. V letih 2005/2006 nastale posnetke sta Pan Sonic namreč posnela po njuni ustaljeni praksi. Torej tako, da sta se podala v studio in brez dodatnih nasnemavanj na snemalnik DAT zabeležila zvočni tok, ki sta ga ustvarila v sinergiji s številnimi, posebej za njiju sestavljenimi analognimi pripravicami za obdelovanje zvoka. Nepredvidljivost teh “home made” oscilatorjev, generatorjev in drugih tehnikalij usmerita v nek skoraj naraven tok oziroma postavita okolje, v katerem se raztrgani, elementarni, surovi zvoki znajdejo v prostoru, za katerega se zdi, da je bil vzet iz narave. K organskosti zvoka tokrat v nekaj skladbah prispeva tudi islandska čelistka Hildur Gudnadottir, ki ima med drugim za sabo že sodelovanja s sonarodnjaki Mum in Johannom Johannssonom. Zvok, ki ji ga uspe izvabiti iz strun, odlično dopolni temačno kuliso, ki jo postavita Vainio in Väisänen, glasba pa s tem dobi neko poetično širino. Spet drugje dvojica uporabi digitalne semplerje. S temi si postavita minimalistično, repetitivno konstrukcijo, ki jo s subtilnimi plastmi komaj slišnega drona obarvata v Pan Sonicovo značilno estetiko. Tistim, ki so bliže trši dubovski zvoki, pa bodo na ušesa pisane skladbe, v katerih se pulzirajoče, distorzirane basovske linije borijo za nadvlado s težkimi kovinsko zvenečimi rožljanji.

Album ‘Katodivaihe’ tako postreže s celo paleto praks, med katerimi se znajdejo odtenki konkretne godbe, dadaistične elektronike, industrijskega ruženja in minimalističnega techna, ki jih dvojica pretvori v povsem samosvojo govorico. Čeprav se Pan Sonic na prvi posluh ne oddaljita bistveno od zvočnosti, ki sta jo predočila na predhodniku ‘Kesto’, pa temeljitejše poslušanje razkrije, da sta njune ideje ponesla na naslednjo stopnico, in zaenkrat kaže, da jima teh še ne bo zmanjkalo.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>