Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 2. 6. ´07 ob 19.00 (ponovitev 9. 6. ´07 ob 10.00) BAST: Retinal Circus (Aksioma/ Dallas, 2007) (3437 bralcev)
Sobota, 2. 6. 2007
LukaZ



Bast: Retinal Circus

Retinal Circus je novi transžarski album raznorodnega projekta Bast, v tem primeru raznorodnega kolektiva, ki preko osebnih izkušenj in raznolikih izročil posameznih glasbenikov skozi spontana zvočna srečevanja tke niz žanrskih referenc in jih vpenja v zvočno tkivo, ki se je na albumu razgradilo v niz trinajstih krajših skladb na sledi formi pesmi. S tem se je načela spontana kreativnost, njena vznemirljivost in krhkost, ki jo nosi v svojih nedrjih in s čemer hodi po tanki, rezki liniji med uspehom in neuspehom, v maniri, ki jo sijajno upoveduje Beckettova sintagma ''Fail. Fail Again. Fail Better''. Tu se po mojem mnenju skriva njena izrazna moč, njena svežina in drznost, njena neponovljivost in pogum podati se v brezno, v razporek skrajno prosojne, transparentne zvočne govorice, ki se lahko sesuje v vsakem trenutku. Spontanost in srž njene izraznosti v improvizacijah, iz katerih plošča paberkuje skozi žive nastope raznolikih postav kolektiva v obdobju enega leta tako upogne hrbtenico formi, s tem pa se izrodi bistvenost improvizacije, bodisi tiste, vezane na določene žanrske okvirje, bodisi tiste radikalne, popolnoma svobodnjaške ... (v celoti!)
* Retinal Circus je novi transžarski album raznorodnega projekta Bast, v tem primeru raznorodnega kolektiva, ki preko osebnih izkušenj in raznolikih izročil posameznih glasbenikov skozi spontana zvočna srečevanja tke niz žanrskih referenc in jih vpenja v zvočno tkivo, ki se je na albumu razgradilo v niz trinajstih krajših skladb na sledi formi pesmi. S tem se je načela spontana kreativnost, njena vznemirljivost in krhkost, ki jo nosi v svojih nedrjih in s čemer hodi po tanki, rezki liniji med uspehom in neuspehom, v maniri, ki jo sijajno upoveduje Beckettova sintagma ''Fail. Fail Better. Fail Again''. Tu se po mojem mnenju skriva njena izrazna moč, njena svežina in drznost, njena neponovljivost in pogum podati se v brezno, v razporek skrajno prosojne, transparentne zvočne govorice, ki se lahko sesuje v vsakem trenutku …

Spontanost in srž njene izraznosti v improvizacijah, iz katerih plošča paberkuje skozi žive nastope raznolikih postav kolektiva v obdobju enega leta tako upogne hrbtenico formi, s tem pa se izrodi improvizacije, bodisi tiste, vezane na določene žanrske okvirje, bodisi tiste radikalne, popolnoma svobodnjaške, ki se je rodila v šestdesetih v prejšnjem stoletju. V obeh se namreč kreativnost poraja iz vzpostavljanja relacij na zvočni ravni, na ravni sproti nastajajočih struktur in na ravni socialnih relacij, ki se vzpostavljajo na odru. Socialni in politični kontekst, ki so ga vzpostavljali (in ga še vedno) mesečni koncertni dogodki audio-vizuelnih improvizacij v Klubu Gromka je skozi proces studijskega miksanja, editiranja in nasnemavanja utišan, prikrojen, uzurpiran z vnanjo strukturo, ki jo v izvornih živih nastopih ni bilo. Bast se tako vrnejo na svoje izhodišče, vendar skozi perverzijo le tega. Spomnimo; osnovno so bili Bast studijski projekt Alda Ivančiča in vpletenih glasbenikov ter gostov, ki so se šele preko prvega, povsem upravičenega nastopa na Drugi Godbi osmislili tudi kot živa zasedba. Z vpogledom v preteklost jih lahko izvorno tolmačimo kot svojsveno nadaljevanje zadnjega stadija zasedbe Borghesia, oziroma njihovo poslednjo ploščo ''Pro Choice''. Kasneje je Bast prerasel v skupen projekt Ivančiča, vsestranskega umetnika Davideja Grassija, ki je pričujoči plošček izdal pri zavodu za sodobno umetnost Aksioma in videasta Nevena Korde, ki so ob skupini glasbenikov prepričljivo vstopili v svet večumetnostnih zlitij in prerasli zgolj glasbeni okvir z vstopom v mednarodno mrežo galerij in sodobnih medijev, pri tem pa ohranili tudi svoj značilni družbeno- politični aktivistični angažma.

Skozi ploščo ''Retinal Circus'' človek dobi občutek, da je serijalka Burn Out dobila dobeseden smisel- izvorna ideja večerov je izgorela, iz nje pa je nastala povsem druga, nova zgodba. Zvočna tvarina je postala del studijskega kompozicijskega postopka, glasbeniki, navajani kot avtorji glasbe pa reducirani na zvočni objekt, muzikalično, komponirano enoto. Seveda je ta proces po drugi strani ustvarjalno povsem legitimen, z njim pa se mimogrede Aldo Ivančič lahko uvršča ob bok mednarodno priznanim tovrstnim ustvarjalcem, producentom, kot sta denimo Bill Laswell in Jah Wobble. Skozi vse tri albume Bast lahko opazujemo sorodne niti med tremi omenjenimi gospodi; ne le večžanrska zlitja, paberkovanje po jazzu, fuziji, sodobni elektronski godbi, studijski izkušnji jamajškega duba, ekscesne hrupne govorice rocka in paberkovanja po različnih pulzih, ritmih in melodijah različnih svetovnih godbenih tradicij, temveč tudi referenčni okvir, ki ga trije večkrat zajemajo v svojem snovanju.

Večplastnost Bast se namreč ne izkazuje zgolj v glasbenem izrazu, temveč v razširjeni mreži subtilno ali pa kar direktno vtrtih referenc, od radikalnega body art artista Rona Atheya in vpenjanja sodobnih tehnologij in medijev v performens, uporabe hrupa kot odmeva družbene kontrole in ekscesa, nepokorščine, do preteklih referenc, ala Burroughs, Charlie Haden in branja njegove znamenite ''Song For Che'' na prejšnji plošči. Vsekakor delovni okvir plošče ''Retinal Circus'' spominja na zgodnja prelomna dela nekaterih ustvarjalcev v polju krautrocka, v občasni fuziji jazza in rocka na manj uspešni približek električne periode Milesa Davisa s producentom Teom Macerom. Z vključitvijo heroja ameriške kontrakulture petdesetih in šestdesetih ter kasneje, LSD- guruja Timothyja Learyja, ki je ob Huxleyu in drugih odpiral vrata percepcije, duri zaznave in skozi sodobne preparate oznanjal staro mitologijo, mistiko in psihedelične opoje pa se plošča lahko nasloni na sodobni odmev te dediščine. Naslov plošče se nanaša na Learyjevo meditacijo o Tibetanski knjigi mrtvih, popularnem čtivu sodobnih mistikov, okultistov pa tudi temačnejših zvočnih industrialcev, tolmačev sanj, nezavednega in nadrealističnega. Hkrati pa gre za odmev hipijevstva, danes pristonega v svobodnjaških kolektivih, ki svobodno meandrirajo po širnih zvočnih poljanah v iskanju kozmičnih sfer in izkušenj. S tem pa odšktnemo duri v celotno ploščo, ki je produkcijsko manj gosta in nasičena, z morda mojim ušesom vseeno mestoma preveč na odmevu in delayu temelječo produkcijo, vsekakor pa deluje kot celota bolj zaokroženo od prejšnje plošče. In to kljub temu, da v osnovi temelji na v skupinski špil ujeti individualni izraznosti v kolektiv vpetih ustvarjalcev, ki navkljub nekaterim ostrim robovom in hrupu ter preskakovanju žanrov, včasih tudi v maniri sodobnih zasedb ala Fantomas, Ground Zero, Sleepytime Gorilla Museum in drugih, vse skupaj deluje kot nekakšna sodobna meditacija, ritual urbane kakofonije, ki mu ravno uporaba spontanih zvočnih struktur in njihov poskus krojitve v formo pesmi odvzema moč in prepričljivost.

Pred poslušanjem izbranih skladb s plošče 'Retinal Circus', ki se zdi začetek neke nove zgodbe v tem kolektivu, smo vam dolžni še listo sodelujočih: Aldo Ivančič, Gal Gjurin, Boštjan Gombač, Tomaž Grom, Andraž Mazi, Bernhard Kreuzer, Dejan Lapajne, sempl Timothyja Learyja, Igor Leonardi, Matjaž Manček, Žiga Rangus, Marjan Stanič, Žiga Šercer, Irena Tomažin, Nova Viator, Davide Grassi, Neven Korda in drugi …

pripravil Luka Zagoričnik


Komentarji
komentiraj >>